Andrej M. Poznič: Glas za korupcijo

Foto: Družbena omrežja

Pred nami so občinske volitve. Ker zakonodaja ne omejuje števila zaporednih županskih mandatov, se pogosto dogaja, da so izvoljeni »vedno isti«. Vemo pa, da oblast kvari, posebno, če ima čas, da se nositelj usidra vanjo.

V malih občinah je možnost korupcije majhna, saj so vsote, s katerimi se razpolaga majhne. Večina občin ni sposobna sama vzpostaviti temeljne infrastrukture in je odvisna od pomoči EU ali drugih prihodkov. Zato se v večini občin korupcija skriva v naročilih za delo, ki ga opravijo županovi prijatelji, vendar je delo opravljeno in marsikdaj ni mogoče ničesar pripomniti. Korupcija je bila le v favoriziranju prijatelja ali celo sorodnika. Ko pa govorimo o večjih, mestnih občinah, pa se slika spremeni. Tam so vsote velike in je tudi korupcija velika.

V Mariboru so pred leti z insceniranimi, prav teatraličnimi manifestacijami, ki so jih podprle največje medijske hiše, ki so tudi vabile nanje in o njih nenehoma polnile svoje strani in minute, uspeli odstraniti Franca Kanglerja. Danes vemo, da zato, ker ni bil pravega političnega predznaka. Scenarij je predvideval tudi dolge obiske na sodišča kjer pa se je tožilstvo izkazalo kot brezzoba baba in tudi na tem primeru spoznavamo okuženost, nesposobnost in pristranskost slovenskega pravosodnega sistema.

V Kopru je zadnje čase tiho. Vendar so bili škandali na dnevnem redu že v preteklosti. Iz Kranja so tudi prihajale novice o nečednostih. Če si prikličemo v zavest dejstvo, da so naši mediji enoumni, navijaški in delujejo po principu »naš je dober, ne-naš je slab« in torej poročajo o svojih samo dobro, mu odpustijo še tako očitne grehe, napake in lumparije, tuje pa potencirajo do onemoglosti (ti mediji pač nimajo niti sence resnicoljubnosti), potem si lahko mirno rečemo, če se skozi take medije prebije do državljana informacija o lumparijah, potem so le-te velike in bi v uravnoteženi medijski krajini in v deželi, ki ji ne vladajo »levi Orbani«, tak župan odletel s svojega stolčka in odšel za zapahe.

Pri nas pa ni tako

Primer je Ljubljana. Tam vlada šerif z absolutno večino in videli smo, da svojo moč zlorablja tudi v smislu »službo za seks«. Res je, da so prisluhe na sodišču zavrnili, vendar vsi vemo, da so bili resnični, torej mu je bilo dejanje očitano po resnici. Na sodišču se namreč redno dogaja, da zaradi procesnih napak ali dobro zmontiranih pravnih konstruktov (med navadnimi ljudmi se temu reče izgovor) zavrne očiten dokaz o krivdi ali nedolžnosti in se tako onemogoči sojenje, kar pa nikakor ne pomeni, da bi bil inkriminirani nedolžen, temveč pomeni samo to, da ni bil sojen. Dokazi pa so resnični. Volivci nismo sodniki in nam ni potrebno izločiti takih dokazov, ko se odločamo komu oddati svoj glas. Ob tako očitnem in ponižujočem postopanju zoper človeka v stiski, ni izgovora. Kdor voli takega človeka, daje svoj glas za pokvarjenost in korupcijo.

Prav tako ne moremo opravičevati svojega morebitnega glasu z opravljenim delom. Izgovor, da župan »dela«, da vsaj nekaj »naredi« ne more vzdržati resne presoje, kajti kdor tako dela, samo vse kvari in pokvari. Dejstvo pa je tudi, da vsak, ki ima absolutno večino, lahko dela, in če ni pošten, dela »karkoli«, da poveča svoje osebno bogastvo.

Poleg tega se čedalje bolj širijo govorice o tem, kako poteka oddajanje procentov za dobljeni posel. Vsekakor se pri tem ne uporablja javnega telefona, prav gotovo pa anonimno, predplačniško številko. Prej ali slej bo kritična masa plačnikov tako velika, da se bo kdo uprl, snemal in tudi dal v javnost. Četudi živimo v mali Sloveniji »kjer se vsi poznamo in UDBA še vedno vodi vse«.

Nedotakljiv, ker je vedno delal proti Janezu Janši

Riba pri glavi smrdi, in če smrdi glava na tak način, kaj se šele dogaja na nižjih ravneh in nam »naši mediji« ne poročajo, ker govori o eminentno »našem« človeku. In da je naš, priča tudi posnetek, ki ga najdemo na youtubu kjer prostodušno prizna, da je nedotakljiv, ker je vedno delal proti Janezu Janši.

Dejstvo je, da se moralna pokvarjenost, ki se nekaj časa skriva za delavnostjo, vedno konča v razsulu javnih financ. Pri tem pa nam ne more uiti dejstvo, da najprej zmanjka denarja za infrastrukturo, ostaja ga pa prijateljske pogodbe društvom, PR-svetovalnicam, ipd. Kajti tem ljudem je javna podoba vse. Oni sicer kradejo, izsiljujejo, bogatijo, a pri tem hočejo veljati za »dobre ljudi«, hočejo, da se jim navadni ljudje klanjajo, jih spoštujejo in cenijo. Ker pa prvo ne gre skupaj z drugim, je potrebno vložiti veliko energije in še več propagande, da kaj takega nekaj časa deluje.

Včasih se je reklo »Lublana je bolana« in dejstvo je, da je čedalje bolj. V njej živijo mnogi, ki jim je Slovenija deveta briga, ker so pač v središču in jim ne manjka ničesar. Sebičnost glavnega mesta je tako velika, da upravičeno seje antipatijo vsepovsod drugod.

In prav prestolnica bo v ospredju lokalnih volitev. Ne le zaradi velikosti, temveč tudi zaradi tega, ker je prototip tega, kaj se zgodi, če ljudje nenehoma volijo istega in jim je vseeno za njegove moralne kvalitete z izgovorom, da je ekspeditiven. Račun pride, če ne prej, pa ko ga bodo zapustile telesne moči in bo moral nekdo drug kidati za njim.

Ali ne bi bilo boljše, da se ne pustimo zavajati s všečnimi parolami in nekoliko več damo na poštenost, pridnost, skladno rast v potrpežljivosti, spoštovanju drug drugega in mirnem sožitju? Tudi na vseh teh področjih je Ljubljana v velikem minusu. Župan čedalje bolj glasno iz z velikimi milijoni podpira agresivne manjšine, ki nas hočejo spremeniti, prevzgojiti in utišati, če pa se ne pustimo, pa nas užaljeno tožijo in vlačijo po sodiščih. Zdaj je bil ta politik, kasneje oni župan, za posladek si privoščijo uglednega duhovnika.

Vsak torej, ki daje svoj glas takemu človeku, zavestno glasuje za korupcijo. Vsak, ki si hoče po Pilatovsko umiti roke in ne gre na volitve, prav tako podpira korupcijo, moralno pokvarjenost in vsegliharstvo v napuhu, da je on več, boljši in »nad« takimi banalnostmi, kakor je sodelovanje pri javnih zadevah. In ker je takih med nami preveč, imamo na vseh ravneh na oblasti ljudi, ki padejo na izpitu najbolj osnovnih moralnih drž.

Če hočeš izboljšanje, sodeluj in ne čakaj svetle prihodnosti, ker ne bo nikoli prišla. Zdaj je čas, da se kaj naredi, zdaj bo spet čas, da oddaš svoj glas.

Vir: Časnik.si