9. november. Dan, ki bo s črnimi črkami zapisan v knjigo španske in tudi evropske politike. Na ta dan so v Madridu sredi belega dne v obraz ustrelili nekdanjega podpredsednika Evropskega parlamenta in lahko rečem veterana španske politične desnice Aleja Vidal-Quadrasa.
Strelec je z motorjem pobegnil s kraja zločina, Alejo Vidal-Quadrasa pa so prepeljali v madridsko bolnišnico. Zakaj želim tokratni prispevek nameniti prav temu dogodku? Alejo Vidal-Quadras je moj dober prijatelj, s katerim sem le par dni pred napadom v bruseljski pisarni načrtoval dogodek v podporo iranski opoziciji. Pa ne le to, Alejo je eden izmed najbolj odločnih in neomajnih ljudi v politiki, kar jih poznam.
Marsikdo se je še nedavno posmehoval temu, da je njega, mene in še tri druge evropske poslance, iranski avtoritarni režim umestil na črno listo nezaželenih oseb, po njihovem prepričanju pravzaprav teroristov, ki jih je potrebno odstraniti z obličja tega sveta. Naša zunanja politika ob tem dejstvu ni mignila niti s prstom. Verjetno tudi zato, ker je iranska milijarda opranega denarja preko NLB, ki je bila namenjena financiranju terorizma, potekala pod blagoslovom tistih, ki so danes ponovno na oblasti. Varnostne službe Evropskega parlamenta so nam “teroristom iranskega režima” dale nekaj napotkov, na kaj naj bomo v smislu naše varnosti pozorni in čeprav tudi zaradi svojega članstva v različnih skupinah, kjer obravnavamo grožnje terorizma v Evropi, vse do tega pretresljivega napada nisem veliko mentalne energije namenjal temu, kako resno lahko lovke iranskega režima ogrozijo ne samo življenja nas, ki smo se znašli na listi za eliminacijo, temveč tudi naše družine, sodelavce, prijatelje, politične sopotnike.
Nekateri indici namreč kažejo, da za napadom na Alejo Vidal-Quadrasom stojijo prav plačanci iranskega okrutnega režima, ki za dosego svojih ciljev ne izbira sredstev in mu za človeške žrtve ni mar. Če bo preiskava, za katero sicer dvomim, da bo potekala temeljito, saj so na oblasti socialisti, ki takim dogodkom ne posvečajo pretirane pozornosti, pokazala, da za tem napadom res stoji iranski režim, potem smo ogroženi tudi vsi ostali, ki si prizadevajo/mo za demokratizacijo iranske družbe. Iran, ki bo kmalu razvil jedrske vojaške kapacitete, je že danes postal močna regionalna sila, z močno vojaško industrijo; njegove rakete lahko že danes dosežejo kakšno prestolnico znotraj EU. Jasno je, da delovanje iranske revolucionarne garde še zdaleč ni omejeno zgolj na Iran ali regijo. Svojo moč kaže s svojo prisotnostjo tudi na dveh glavnih aktualnih vojnih žariščih, v Ukrajini in Izraelu.
Iranske sile napadajo tiste, ki trdno stojijo/mo za svojimi načeli in s(m)o neupogljivi. Tako kot Alejo, ki je eden najpogumnejših evropskih politikov. In ker sem sam skupaj z njim močan glas podpore iranske demokratične opozicija, ki si prizadeva za demokratizacijo Irana, za človekove pravice, za svobodno in pravično ter pravno državo, se zavedam, da sem tudi sam trn v peti takšnemu režimu.
Vidal-Quadras ima velik ugled v svetu, je vpliven demokrat in je tudi zato za mnoge, predvsem za raznorodne avtoritarce, nevaren. Alejov pogumen glas za resnico in pravico je za marsikoga moteč, kar ga je tokrat skoraj stalo življenja. Ko takole ocenjujem, nam povsod v Evropi manjka pogumnih ljudi, še posebej tistih v politiki. Vse preveč je takih, ki leporečijo in se izogibajo jasnih besed in odločnih dejanj. Na tak način ne bomo ohranili našega evropskega načina življenja, v kolikor ga že nismo izgubili. Alejo je bil vselej gospod v politiki, a obenem odločen in načelen. Prav bi bilo, da mu sledimo in skupaj z njim še kaj naredimo za svobodo in demokracijo doma in po svetu, pa čeprav lahko zaradi vseh aktualnih dogajanj kmalu (p)ostanemo manjšina. Toda biti glas za pravico, svobodo, demokracijo in človekove pravice je naše poslanstvo. Od tega ne smemo odstopati in za to moramo, ne glede na vse, vztrajati.
Spletno uredništvo Tekst zapisal evropski poslanec dr. Milan Zver
