Slovenija se ni razdelila zaradi ene državne proslave, enega politika ali enega referenduma. Politične razlike so se poglabljale skozi desetletja, od osamosvojitve in tranzicije do današnjih ideoloških sporov. Direktor vladnega urada za komuniciranje Sebastjan Jeretič je v oddaji Odmevi opozoril, da je po njegovem prepričanju vstop Levice v parlament dodatno zaostril politično ozračje. Ob prihajajočem referendumu o razvojnem zakonu pa se znova odpira vprašanje, ali je Slovenija še sposobna razpravljati o prihodnosti brez nenehnega vračanja v politične delitve.
»Polarizacija se ni zgodila v nedeljo«
Državna proslava ob dnevu suverenosti v Kopru je konec oktobra znova razkrila globoke politične razlike. Odsotnost dela političnega vrha, nasprotujoči si pogledi na zgodovinske simbole in žvižgi predsedniku vlade Janezu Janši so sprožili burne odzive. Toda ali so takšni dogodki vzrok slovenskih političnih delitev ali zgolj njihova posledica?
Prav to vprašanje je v oddaji Odmevi na RTV Slovenija odprl Sebastjan Jeretič, vršilec dolžnosti direktorja Urada vlade za komuniciranje, ki se je o dogajanju soočil s poslanko Levice Natašo Sukič. »Polarizacija se ni zgodila v nedeljo. Ne delijo nas proslave. Razdelili smo se skozi leta,« je Jeretič svoje razmišljanje pozneje povzel na družbenem omrežju X.
Kdaj so se Slovenci začeli zares politično deliti?
Za razumevanje današnjega položaja se je treba vrniti v začetke samostojne države. Ob plebiscitu decembra 1990 je Slovenija dosegla izjemno visoko stopnjo soglasja o osamosvojitvi. Toda enotnost glede državne samostojnosti ni pomenila tudi enotnosti glede politične ureditve, gospodarstva, zgodovine in družbenih vrednot. Že v devetdesetih letih so slovensko politiko zaznamovale razlike med tako imenovanimi pomladnimi strankami in levoliberalnim političnim prostorom.
Pomembna razhajanja so obstajala pri odnosu do komunistične preteklosti, druge svetovne vojne, vloge Cerkve, privatizacije in tranzicijskih gospodarskih vprašanj. Politična razdeljenost torej nikakor ni nov pojav. Raziskovalka Tjaša Konovšek z Inštituta za novejšo zgodovino je v znanstveni analizi političnega dogajanja v letih 1996 in 1997 pokazala, da je bil parlamentarni prostor že takrat izrazito zaznamovan z medsebojnim nezaupanjem ter različnimi razlagami slovenske tranzicije. Toda nekaj se je skozi naslednja desetletja vendarle spremenilo.
Po letu 2004 konec političnega ravnotežja?
Pomemben prelom je pomenilo obdobje po letu 2000, posebej pa parlamentarne volitve leta 2004, ko je prvič zmagala desna stran. Dolgoletna prevlada LDS je začela razpadati, politični prostor pa se je vse bolj oblikoval okoli dveh konkurenčnih blokov. Politični spor se ni več odvijal samo med programi posameznih strank, ampak vedno pogosteje tudi med širšima političnima identitetama.
Raziskovalka slovenskega strankarskega sistema Danica Fink-Hafner ugotavlja, da je polarizacija naraščala že po volitvah leta 2000, po letu 2011 pa je Slovenija vstopila v obdobje izrazite nestabilnosti in stalnega nastajanja novih političnih strank. Pomembno je tudi, da se politična polarizacija ne kaže samo v razlikah med stališči. Še bolj problematična postane, ko se nasprotnike začne obravnavati kot ljudi, s katerimi sodelovanje sploh ni mogoče. Takrat nasprotovanje posamezni politični odločitvi hitro preraste v zavračanje vsega, kar predlaga druga stran.
Je vstop Levice leta 2014 pomenil nov prelom?
Na parlamentarnih volitvah 13. julija 2014 je koalicija Združena levica prejela 5,97 odstotka glasov in osvojila šest poslanskih sedežev. S tem je v državni zbor vstopila politična skupina, ki je močneje izpostavljala vprašanja razrednih razlik, kapitalizma, lastništva, delavskih pravic in redistribucije bogastva. Jeretič ocenjuje, da je prav ta dogodek še dodatno zaostril politično komunikacijo. V Odmevih je poslanki Nataši Sukič očital, da je polarizacija z vstopom njene politične opcije v parlament dobila »strupen pospešek«. Sukičeva je njegovo razlago zavrnila in opozorila na retoriko Janeza Janše ter odgovornost vladajočih za umirjanje političnih napetosti.
Kdo ima prav? Zgodovinski podatki potrjujejo, da so se delitve začele precej pred letom 2014. Raziskave tudi kažejo, da so se zaostrovale v različnih obdobjih, zlasti med letoma 2020 in 2022. Zato je Jeretičevo oceno mogoče razumeti kot njegovo interpretacijo pomembnega političnega preloma, ne pa kot dokaz, da je za današnjo razdeljenost odgovorna samo ena stranka.
Kako smo prišli do tega, da je že strinjanje z nasprotnikom skoraj prepovedano in kaj je zapisal minister Borut Rončević?
Ena od značilnosti polariziranega političnega prostora je, da se javna razprava pogosto začne pri vprašanju, kdo nekaj predlaga, namesto kaj predlaga. Če določeno rešitev predstavi politični nasprotnik, je nezaupanje lahko prisotno še pred vsebinsko razpravo.
Zapisano drži. Z vstopom stranke Levica v Državni zbor pa se je v slovenskem političnem prostoru uveljavil tudi izrazito toksičen način političnega komuniciranja, ki sistematično temelji na lažeh, polresnicah, zlonamernih interpretacijah in osebnih diskreditacijah. Takšna politična kultura zastruplja javno razpravo in spodkopava zaupanje v demokratične institucije.
To se posebej izrazito kaže v referendumskih kampanjah, kjer se namesto vsebinske razprave prepogosto širijo zavajajoče trditve in neutemeljena strašenja.
Tudi ob Razvojnem zakonu, za katerega sem prepričan, da prinaša pomembne koristi ljudem in Sloveniji, bi si državljani zaslužili pošteno predstavitev dejstev in argumentov, ne pa zavajanja v škodo ljudi.
— Borut Rončević (@BorutRoncevic) October 28, 2026
nbsp;
Takšno ozračje zmanjšuje prostor za kompromise, tudi kadar se politični akterji strinjajo glede osnovnega cilja.
Razvojni zakon kot preizkus, ali še znamo razpravljati o prihodnosti
Vlada zagovarja stališče, da bi zakon izboljšal konkurenčnost gospodarstva, povečal možnosti za investicije in prispeval k višji blaginji prebivalstva. Nasprotniki opozarjajo, da so koristi posameznih ukrepov neenakomerno razporejene in da bi zakon lahko zmanjšal prihodke javnih blagajn.
Ali se lahko po 35 letih ponovno povežemo okoli skupnih ciljev?
Jeretičeva izjava zato odpira širše vprašanje, ki presega eno državno proslavo in en referendum: ali se slovenska politika še zna dogovoriti o skupnih ciljih, čeprav se razlikuje glede poti do njih?
U.L.
