Priznam. Pred petimi leti sem v drugem krogu volitev glasoval za tovariša Pahorja. Natančneje, glasoval sem proti še večjemu zlu, glasoval sem proti tovarišu Türku. Enkrat in nikoli več.
Zdaj, pet let kasneje, obstaja možnost, da Slovenija, naša domovina, dobi prvo predsednico v zgodovini. Predsednico, ki bo dostojno opravljala predsedniško funkcijo. Brez klovnovstva. Pokončno in spoštljivo. Z vrednotami moderne Evrope. Njen moto o spoštovanju in sodelovanju me navdaja z upanjem, da bomo po več kot sedemdesetih letih prekinili vladavino socialističnih predsednikov. Nenazadnje, smo tam, kjer smo, ravno zaradi tranzicijske levice.
Ne bom polemiziral. O Pahorju dejansko vemo vse. Za vse njegove poteze, še v času, ko je bil predsednik vlade, ni opravičila. Da njegovih afer ne omenjam. Drugi kandidat, ki nam ga mediji servirajo kot možnega zmagovalca, je še en tovariš, Šarec. Ne bo sicer zmagal letos, a mu njegovi mentorji tlakujejo pot v državni zbor na naslednjih prlamentarnih volitvah.
Z vsem spoštovanjem, vendar menim, da si Slovenija zasluži veliko več od njiju. Čeravno vas ankete prepričujejo nasprotno, ne nasedajte. Slovenija si zasluži predsednico. Ne zato, ker je ženska, ampak zato, ker je najboljša.
Pojdimo na volitve in izvolimo predsednico, ki je pripravljena sodelovati in spoštovati. Zapomnite si namreč, da slabega predsednika ne izvolijo tisti, ki se volitev udeležijo, marveč tisti, ki na volitve ne gredo.
S. P.
