Neposredne grožnje evropski varnosti so pripeljale do velikih korakov v dojemanju pomembnosti lastnih obrambnih zmogljivosti in samooskrbe na tem področju. Evropa se je končno zavedela svoje ranljivosti in odvisnosti od drugih.
V mesecih od nastopa nove Evropske komisije so se že pokazali premiki v smeri zaščite domače industrije, proizvodnje in kmetijskega sektorja, z včeraj predstavljenim načrtom naložb v obrambo #ReArmEurope, pa tudi na področju obrambe in zaščite.
Sama pozdravljam odločitev Evropske komisije, da pospeši aktivnosti za zagotovitev lastne obrambe. Evropska ljudska stranka že nekaj časa opozarja na to, da mora EU bolj skrbeti za svojo varnost. Doslej ni bilo politične volje. V takih primerih so izredne razmere edini način, da se stvari premaknejo.
Evropska komisija namerava v obrambo mobilizirati okoli 800 milijard evrov naložb, od tega do 150 milijard evrov posojil v podporo državam članicam pri povečanju naložb v obrambo. Načrt temelji na petih stebrih: nov finančni mehanizem za omogočanje hitre krepitve obrambnih zmogljivosti držav članic, prožnejša fiskalna pravila, ki bodo državam omočila povečanje obrambnih izdatkov (seveda ob upoštevanju strogih proračunskih pravil), usmerjanje in preusmerjanje kohezijskih sredstev v obrambno industrijo, prispevek Evropske investicijske banke ter mobilizacijo zasebnega kapitala.
Poleg načelne podpore #ReArmEurope, pa je v zvezi z njegovo izvedbo še veliko vprašanj. Predvsem na kakšen način zagotoviti toliko sredstev, kako jih razdeliti, da bodo države v enakopravnem položaju in kako doseči, da bodo sredstva porabljena učinkovito in pregledno. Zaenkrat je najbolj pomembno, da se je postopek #SelfDefenceEU začel. Zadnji čas je namreč, da Evropa prevzame odgovornost za lastno varnost. Sprememb seveda ni pričakovati čez noč, zagotavljanje zadostnih obrambnih zmogljivosti bo lahko trajalo leta, celo desetletja. Jasno pa je tudi, da ne bo šlo brez zadolževanja, ki mora biti strogo ciljno usmerjeno, tudi nad državami članicami mora obstajati nadzor pri uporabi predlaganih mehanizmov. Vemo, da se nekatere članice bolj zavedajo problema, kot druge, novi mehanizmi pa ne smejo postati sredstva za financiranje nacionalnih interesov.
Bojazen je, da projekt ReArmEurope za Golobovo vlado ni aktualen. Kot vzorčen primer, kjer so pomisleki v zvezi s koriščenjem sredstev iz projekta ReArm še posebej upravičeni, je tudi Slovenija. Kako bo vlada sodelovala pri projektu, kjer gre predvsem za spodbujanje dodatnih vlaganj v obrambo, če na tem področju ne dosega niti minimalnih NATO kriterijev? Kako bo koristila ta sredstva, če jih ne zna koristiti niti iz drugih evropskih skladov in kako gre to skupaj z dejstvom, da je v vladni koaliciji Stranko Levica, ki nasprotuje izdatkom za obrambo? Bojim da, se bo to pomenilo novo izgubljeno priložnost.
Spletno uredništvo Zapisala evropska poslanka Romana Tomc
