Foto: Osebni arhiv Alenke Jeraj

Vrnitev v normalnost vsaj pri Prešernovih nagradah

Z Vlado RS, ki jo vodi Janez Janša se je vrnila tudi normalnost na področju Prešernovih nagrad. Letošnji dobitniki si, prav vsi po vrsti, zaslužijo priznanje, ki so ga bili deležni za svoje delo na različnih področjih kulture; od glasbe, filma, slikanja, gledališča,…

Ko so postali znani letošnji nagrajenci, smo lahko dejali samo to, da gredo nagrade v prave roke.

Za koga in njegov doprinos k slovenski kulturi morda celo prepozno, a očitno prejšnje strokovne komisije niso prepoznale dela klasičnega filologa in prevajalca dr. Kajetana Gantarja ali muzikologa in dirigenta dr. Mirka Cudermana, ki sta prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Zasluženo.

Nagrado Prešernovega sklada pa so prejeli pesnica in pisateljica Anja Štefan, dramska igralka Jette Ostan Verjup, skladatelj Damijan Močnik, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt, slikar Dušan Kirbiš ter režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež. Iskrene čestitke vsem.

No, večino nagrad v samostojni Sloveniji, pa tudi pred tem, so dobili odlični umetniki, a zadnja leta je bilo kar nekaj razburjenja ob slovenskem kulturnem prazniku, ravno zaradi nagrajencev.

Tokrat pa nobene drame, nobenih afer, nobenega zavračanja nagrade, zaradi drugega nagrajenca ipd.

Marko Ivan Rupnik

Verjetno se še spomnite zavrnitve Prešernove nagrade s strani pesnice Svetlane Makarovič. O podelitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo Svetlani Makarovič je 27. decembra 1999 odločil Upravni odbor Prešernovega sklada. Pesnica jo je zavrnila na slovesni podelitvi 7. februarja 2000 in to zato, ker jo je dobil tudi duhovnik, avtor mnogih svetovno znanih mozaikov Marko Rupnik, ki je bil nagrajen za poslikavo kapele Odrešenikove matere (Redemptoris Mater) v Vatikanu.

 

 

Maja Smrekar

Leta 2018 smo se spraševali ali je dojenje psa umetnost. Maja Smrekar je dobila Prešernovo nagrado za trimesečni projekt, v katerem je dojila svojega psa in se celo oplodila s pasjimi celicami. S tem ni naletela le na objave slovenskih medijev, ampak so se o njej in njenem početju razpisali tudi svetovni mediji. Projekt je naslovila K-9_ tipologija. V tem trimesečnem obdobju je svoje telo prelisičila, da je začelo proizvajati mleko, in sicer s sistematičnim črpanjem svojih prsi, nato pa je s tem mlekom hranila pasjo mladičko Ado. S tem naj bi raziskovala vidike “socialne in ideološke instrumentalizacije ženskega telesa in dojenja”. 

Istega leta je nagrado prejela dramatičarka in performerka Simona Semenič, za svoja dramska besedila, a je razburjalo to,  da se je v preteklosti ovijala v slovensko zastavo, iz katere je izrezala grb in v luknjo »inštalirala« svoj od nosečnosti zaobljen trebuh. Poškodovanje ali uničevanje slovenskih narodnih simbolov, med katere sodi tudi zastava, je sicer kaznivo dejanje. A ne glede na to, je umetnica, ki se je tako norčevala iz zastave leta 2018 prejela eno najvišjih priznanj za umetnost države, katere zastavo je poškodovala in jo neprimerno uporabila. 

Ministrstvo za kulturo takole utemeljuje nagrado: »Nagrado Prešernovega sklada prejmejo ustvarjalci za vrhunske umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih pred podelitvijo in pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice.«

Verjetno lahko zelo različno ocenjujemo ali je šlo pri navedenih primerih za obogatitev slovenske kulturne zakladnice. Nekateri umetniki so govorili o izrojenosti in dekadenci. Veliko ljudi se je zgražalo nad podeljenimi nagradami in se, podobno kot jaz sprašujejo ali res ne razumemo umetnosti. Morda pa vse le ni umetnost. Eksperimentiranje in poskusi verjetno sodi v kakšno drugo rubriko ali na kakšno drugo področje.

In če smo z letošnjimi Prešernovimi nagradami, čestitke tudi Upravnemu odboru Prešernovega sklada, zadovoljni, je nacionalni Radio ponovno razburkal z izjavo profesorja FDV dr. Petra Stankovića na Valu 202 o narodno zabavni glasbi: “S tradicionalnimi družbami ni nič narobe. Tradicionalne vrednote v modernem kontekstu pa so lahko problematične iz različnih razlogov. Ljudje, ki poslušajo to glasbo, živijo v tem svetu in razmišljajo izrazito uniformno: ena vrednota, en narod ‒ v nekem trenutku bodo rabili samo še enega voditelja, pa bomo tam, kjer ne bi radi bili. Lahko vidimo, da politika z bolj avtokratskimi težnjami podpira, uporablja, izrablja tudi to glasbo, ne samo v Sloveniji. Nočem reči, da je ta glasba sama po sebi avtokratska, fašistoidna, a je s svojim preprostim, enoznačnim, uniformnim svetom zelo pripravna za take prisvojitve.«

Seveda se take izjave dotaknejo mnogih, ki imajo radi narodno zabavno glasbo, ki se je razvila iz ljudske glasbe in nam, lahko rečemo, teče po žilah. Spet gre za različne okuse in vsem ta glasba verjetno ni všeč, mnogim pa je, pa nimajo zato nič bolj avtokratske ali fašistoidne drže. Se mi zdi, da mnogi opletajo z besedami, ki jih ne razumejo, kar se za profesorja in doktorja ne spodobi. In če to predava svojim študentom…

Alenka Jeraj

Kolumna je avtorsko delo posameznika in ne odraža vedno stališča uredništva portala).
Kolumna je bila prvotno objavljena na Portalu-os.si.

Alenka Jeraj: Kučanov klan ali globoka država z novim obrazom