Več mesecev že spremljamo sago o tem, kako je v Slovenji vse narobe; ne deluje pravna država, vse je narobe na področju medijev in nekateri so to pripeljali tako daleč, da se s temi vprašanji ukvarja Odbor Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE), ki po državah članicah EU preverja stanje vladavine prava in stanje na področju medijev.
Pogosto so kritizirane reakcije politikov proti novinarjem, a se nismo nikoli vprašali in preverili koliko le teh povzročijo novinarji sami. Že desetletje spremljamo neprimerne in skrajno žaljive naslovnice Mladine, ki Janeza Janšo označujejo kot hudiča, zombija, Hitlerja, Trumpa, Belusconija,… V zadnjem desetletju smo s strani novinarjev slišali ogromno žaljivk, ko govorijo o Janezu Janši, ko pa se on na to odzove, je ogenj v strehi. Ne poznam človeka v Sloveniji, ki bi bil deležen toliko poniževanj, blatenja, zmerjanj, žaljivk kot Janez Janša. Tako, da se je potrebno vprašati, kdo je največ doprinesel k temu, da smo danes tu, kjer smo. Novinarji se obnašajo, kot da to nima nobene zveze z njimi in njihovim poročanjem ter komentiranjem. Prišli smo tako daleč, da si vsak upa žaliti vsakogar.
Kje smo zgubili manire in spoštovanje, ki so nam ga vcepili naši starši?
Novinar Seku Conde nam je npr. rekel, da smo »Slovenci zaplankane živali«. Novinar Conde je sin Slovenke in očeta Gvinejca, a kdo bi si upal ljudi, med katerimi živi, s katerimi dela, zmerjati z zaplankanimi živalmi?
Novinarka Evgenija Carl je večkrat izrekla žaljivke na račun članov SDS. »Da dobivajo plačilo za proteste pred Vrhovnim sodiščem, da so povezani z neonacisti,…« In če nato politik na to reagira je označen kot tisti, ki napada novinarje in ogroža svobodo medijev.
Urednica Jane Sonja Grizila napiše: »Kdaj bodo Janša in njegovi podrepniki odšli?« Je to primerna komunikacija s strani novinarja? Lahko se ne strinjaš z nekom, a ga zato imenovati podprepnik je žaljivo. Ko potem kaj žaljivega prileti nazaj do novinarjev, imamo pa kar naenkrat napad na medije in pritiske na novinarje.
V državnem zboru s strani kolegov dnevno poslušamo, da smo vojni dobičkarji, koruptivni politiki, fašisti, diktatorji, golazen, sekta ipd. Vtis je, da smo popolnoma izgubili spoštovanje drug do drugega, da ne priznavamo več posameznikovega prepričanja in svobode, da to prepričanje izrazi, a na dostojen način, brez žaljivk in poniževanja. Na sejah Odbora za kulturo, pod vodstvom Violete Tomič, na poslance koalicije dežujejo žaljivke, a predsedujoča ne reagira, kar povzroči stopnjevanje in še več neprimernih izrazov.
Predstavniki Evropskega parlamenta, s Sophie in t’Veld na čelu, so prišli v Slovenijo, da ocenijo situacijo. Po tridnevni misiji pri nas je Sophie in t’Veld na tiskovni konferenci povedala, da jo skrbi predvsem ton javne razprave z besedami: »Tako žolčne razprave še nisem videla. Veliko je zagrenjenosti in zelo ostrih delitev.«
Povedala je tudi, da v Sloveniji javne institucije delujejo svobodno in neodvisno in ni sistemskih kršitev, a so opazili tudi težave. To pomeni, da ne nameravajo začeti kakršnihkoli postopkov proti Sloveniji in predlagati resolucijo, kot so to naredili npr. za Madžarsko. Lahko bi rekli, veliko hrupa za nič.
Kot milni mehurček so se razpočile besede, ki jih uporabljajo protestniki, pa tudi nekateri poslanci, namreč da imamo v Sloveniji diktaturo. Saj človek ne ve ali sploh razumejo kaj ta izraz pomeni. Živeli smo v totalitarnem sistemu in mnogi se še spominjajo kaj se je smelo reči in narediti in kaj ne ter kje so končali tisti, ki so si preveč upali. Zato primerjati današnji čas, ko vsak lahko javno izraža svoje mnenje, med drugim tudi dnevno blati najvišje predstavnike te države, z nekdanjimi časi, je nekaj neprimerljivega. In to so očitno videli tudi evropski poslanci. Pri nas se velikokrat iz muhe dela slona oz. se močno pretirava.
Grozljivo je, da so to počeli prav naši poslanci v Evropskem parlamentu, od Tanje Fajon, Klemna Grošlja, do nekdanjega Iva Vajgla, ki se s tem še hvali po socialnih omrežjih. Kako lahko nekdo tako škoduje svoji državi?
Za nekatere je problem, ko se ustanovi nova televizija, kjer so delničarji vnaprej znani in je znana tudi svetovnonazorska usmerjenost, ali ko se rodi nov tednik. Tisti, ki imajo največ povedati o demokraciji, temu nasprotujejo, čeprav je bistvo demokracije ravno to, da je v medijski ponudbi na voljo več različno svetovno nazorsko usmerjenih medijev. Ker smo dolga leta živeli v enoumju in medijski nesvobodi, nekateri to razumejo kot standard.
Saj se spomnite izjave poslanca Levice Mateja T. Vatovca: »Kdo bo ustvarjal resnico?«, kot je dejal za STA. Kaj STA ustvarja resnico? Ali ne poroča o stvareh, ki so se zgodile. S tem stavkom je jasno povedal, kako nekateri vidijo medije. Da ustvarjajo eno in zveličavno resnico. Ne kar se je zgodilo, pač pa kar mi želimo povedati ljudem, da se je zgodilo. Naj spomnim še na besede vodje poslanske skupine LMŠ Goluboviča, ki je dejal, da je: »…novinar pisal za desni medij, potem pa je postal normalen novinar.« Za levičarje novinarji, ki pišejo za desno usmerjene medije niso normalni. To so neverjetne oznake.
Če so na trgu levo in desno usmerjeni mediji, se bralci potem svobodno odločajo kaj bodo brali, katero TV bodo gledali. Temu se reče pluralizem, ker tudi ljudje nimamo enakih prepričaj in sistema vrednot. In še enkrat, to so osnove demokracije, o kateri nekateri veliko govorijo, je pa niti malo ne dopuščajo in tistim, ki mislijo drugače, odrekajo pravico do izražanja svojega mnenja. Očitno se bomo morali še veliko naučiti.
Alenka Jeraj
(Kolumna je avtorsko delo posameznika in ne odraža vedno stališča uredništva portala).
Kolumna je bila prvotno objavljena na Portalu-os.si.
