Koalicijski partnerji ali koalicijski sledilci?

Foto: arhiv

Eden od poslancev Levice je na svojem FB profilu zapisal: “Izstavili smo zabeljen račun za podporo proračunu 2019. Kot kaže bodo koalicijski liberalci to podpisali in zasoljeno ceno poravnali.”

S tem je mislil na podporo devetih glasov samooklicane opozicijske Levice predlogu rebalansa proračuna za leto 2019, ki ga je pripravila manjšinska vlada Marjana Šarca.

Na kratko: namesto, da bi vlada znižala davke, bo z rebalansom raje vzela še več, to pa z obrazložitvijo, da bo več in bolje dala tudi nazaj ljudem. Vlada je torej prepričana, da zna bolje razdeliti sredstva, kot bi to storili vi, če bi vam zaradi nižje dohodnine ali DDV-ja, kakšen dodaten petdesetak ostal v denarnici.
V zameno za podporo rebalansu proračuna je Levica zahtevala podpis posebnega sporazuma z vlado. Nastajal je v tihem dogovoru med Šarcem in Mescem, dan pred odločanjem o proračunu pa so ga v podpis dobili ostali koalicijski partnerji.

Pa poglejmo, kaj so le-ti rekli, ko so bili seznanjeni s tem, da morajo podpisati še sporazum z Levico.

Maša Kociper, vodja poslancev SAB, je v parlamentu odločno zabrusila: “Nasprotujemo glede na vsebino tega rebalansa neprimernim pogojevanjem, da ne rečem izsiljevanjem, stranke Levica.” In naslednji dan brez ugovora podpisala sporazum.

SMC je sklical sejo sveta stranke in sprejel zahtevo, da mora ministrstvo za finance pripraviti natančen izračun javnofinančnih posledic tega sporazuma. Da bodo oni v SMC šele nato podpisali sporazum. No, podpisali so ga takoj naslednji dan, brez ugovora. In zahtevanih izračunov.

Ali pa tale samozavestna drža Matjaža Hana, vodje poslancev SD. Ob izraženi zahtevi po podpisu sporazuma je dejal: “V sporazumu so zgodbe, ki jih je lahko zapisati na papir, težje pa realizirati.” Zato so v SD strumno naznanili, da bodo oni pripravili dopolnila k sporazumu, o njih glasovali v aprilu, sporazum pa podpisali samo v primeru, da bodo ta dopolnila soglasno potrjena tudi s strani ostalih strank. Pa jih je takoj zatem obiskal trikrat bivši predsednik republike. Odločnost jih ni zapustila – podpisali so takoj naslednji dan. Brez pripomb in dopolnil.

Kako že pravijo? Da je politika pokončna natanko toliko, kot so pokončni ljudje, ki jo vodijo. Slovenci jim pravimo – ljudje s hrbtenico.

Slovar slovenskih frazemov za ljudi s hrbtenico zapiše naslednjo definicijo: »imeti hrbtenico: biti samozavesten, trdne volje, neupogljiv.«

Nasproti njim so ljudje brez hrbtenice. V slovarju slovenskega knjižnega jezik najdemo naslednji opis pojma ‘biti brez hrbtenice’: ekspr. ‘bil je človek brez hrbtenice, zaradi koristi je spreminjal svoje prepričanje.’

V katero kategorijo torej spadajo vladni možje in žene? In še bolj pomembno vprašanje: Se bodo med vladanjem znali upreti vplivom in pritiskom vplivnih skupin? Tudi, ko bo čas izobilja minil in na dnevnem redu ne bodo samo povišanja plač, ampak tudi kakšna nepriljubljena reforma?

*Kolumna dr. Anžeta Logarja je bila prvotno objavljena v časopisu Barjanski list