Utrip srca, nežni objemi, otroški smeh – vse to so trenutki, ki izpolnjujejo srce vsakega starša. Biti starš je že samo po sebi izjemno zahtevno, a ko se srečamo z izzivi, ki jih prinaša starševstvo otroka s posebnimi potrebami, se naša pot spremeni v popolnoma novo doživetje.

Želim vam približati, kako je biti starš otroka, ki se bori z izzivi slepote ali slabovidnosti. Čustva, s katerimi se soočamo, so kompleksna in raznolika, vendar jih vse prevečkrat spremlja tudi občutek hvaležnosti za možnosti in upanje, ki jih lahko nudimo našim otrokom.

Ko smo starši otroka s posebnimi potrebami, se naša percepcija sveta postavi na novo mesto. Vsak korak, ki ga naredi naš otrok, je zamegljen z negotovostjo. Toda hkrati se naučimo opazovati svet skozi drugačne oči, oči neizmernega poguma in vztrajnosti, ki ju naši otroci izkazujejo vsak dan. Učijo nas, da je življenje dragoceno in minljivo ter nas spodbujajo, da cenimo vsako malenkost, ki nam jo podari.

Vsakdanje situacije, ki jih mnogi starši jemljemo kot samoumevne, postanejo izzivi za naše otroke. Morda se nam običajna igra s kockami zdi preprosta, vendar postane velik dosežek za našega slepega ali slabovidnega otroka, ko prvič samozavestno sestavi stolp iz kock. Vsak korak je premišljen in poln truda. V teh trenutkih smo kot starši napolnjeni s ponosom in veseljem. Že majhne zmage postanejo velike prelomnice in nas spomnijo na neizmerno moč, ki jo imajo otroci s posebnimi potrebami.

Biti starš otroka s posebnimi potrebami pomeni živeti v stalnem iskanju prilagojenih rešitev. Učimo se novih načinov komunikacije, da bi lahko izražali ljubezen in podporo našim otrokom. Braillova pisava, povečana pisava, zvočne knjige – postanejo del našega vsakdana. Toda ta prilagajanja nam ne povzročajo občutka bremena, ampak nas osrečujejo, ker vemo, da naši otroci prejemajo enake priložnosti kot vsi drugi otroci. Vsak korak naprej je korak proti svobodi in neodvisnosti, kar je najlepše darilo, ki ga lahko podarimo našim otrokom.

Naša pot je vsekakor zahtevna. Včasih se počutimo izgubljene in nemočne. Vendar se v teh trenutkih zanašamo na ljubezen, ki nas povezuje z našimi otroki. Vemo, da so sposobni premagati ovire, ki jih postavlja slepota ali slabovidnost, in si želimo biti njihova največja opora. Hkrati pa se zavedamo, da so naši otroci tisti, ki nas učijo največ o pravih vrednotah in pomenu življenja. Skozi njihove oči vidimo, kako dragoceno je vsako trenutno navzočnost in kako pomembno je sprejeti svet takšen, kot je.

Biti starš otroka s posebnimi potrebami nas postavi pred izziv, da se soočimo s krhkostjo človeškega življenja. Postanemo bolj zavedajoči minljivosti vsakega trenutka. Vendar nas te izkušnje tudi naučijo, da je vredno živeti v trenutku in dati svojim otrokom možnosti za polno in izpolnjeno življenje.

Obstajajo trenutki, ko je težko najti besede, ki bi popolnoma opisale to izkušnjo. Vendar ne glede na vse izzive, s katerimi se srečujemo, smo starši otrok s posebnimi potrebami veseli, da lahko našim otrokom nudimo ljubezen, podporo in upanje. Imamo privilegij biti priča njihovim dosežkom in rasti. Vsak dan nas spominjajo na moč človeškega duha, ki premaga ovire, ki se zdijo nepremostljive.

Biti starš otroka s posebnimi potrebami je izjemno zahtevno, a hkrati je to ena najbolj nagrajujočih vlog, ki jo lahko prevzamemo v življenju. Naučeni smo ceniti življenje v vsej njegovi krhkosti in občutiti iskreno hvaležnost za vsak dan, ki ga preživimo s svojim otrokom. Naše ljubezni ni mogoče opisati z besedami, saj je tako močna in globoka.

Skozi oči ljubezni do svojih otrok zaznavamo resnično veličino človeškega duha in se zavedamo, da je vsako življenje – ne glede na posebne potrebe – vredno življenja in je vredno vseh naporov, ki jih vlagamo kot starši. Naša zgodba je zgodba ljubezni, moči in upanja, ki jo želimo deliti s svetom, da bi se vsi zavedali, kako dragoceno in krhko je človeško življenje.

Uredništvo
Za Utrip Ljubljane piše Igor Prodanović