Poslanka Slovenske demokratske stranke Anja Bah Žibert je pred dnevi na Facebook profilu s svojimi sledilci delila ganljivo osebno izkušnjo.
Emotivni zapis poslanke, ki je naletel na veliko sočutnih in podpore polnih besed, objavljamo v celoti.
“Življenje velikokrat izbere pot, ki je sami
nismo načrtovali, še manj pa smo si jo želeli. Tega se najbolj zavemo takrat, ko nas kot strela iz jasnega zadanejo zdravstvene težave in pristanemo pod kirurškim nožem. Takrat je zvoniti po toči prepozno in objokovati čas, za katerega se zavedamo, da smo premalo storili zase, za zdrav način življenja in prevečkrat usmerjali energijo in skrbi za nepomembne reči. A Bog ima vedno svoje načrte. Čeprsv so nam velikokrat na začetku skriti, se kasneje izkažejo za neprecenljive.
Danes sem se vrnila domov iz bolnišnice in moj namen tega zapisa ni govoriti o pred in pooperativnih težavah. Ne eno in ne drugo ni preprosto, a verjamem, da bo svoj del čudeža postorilo tudi domače okolje in ljudje, ki me obdajajo.
Ta zapis namenjam osebju Bolnišnice Celje, ki kljub težkim pogojem svoje dela večinsko opravlja ne le profesionalno, ampak z maksimalno mero empatije. Bojim se, kaj bo z vsemi temi in predvsem z nami pacienti, če stanja v našem zdravstvu ne bomo izboljšali in bodo ti kadri zapustili sistem. Trenutki, ko pride prijazno osebje v sobo, se pogovori s tabo in ti vlije upanja, so za pacienta neprecenljivi.
Žal, pa moram povedati, da tudi v tako dobrem kolektivu srečaš ljudi, ki v takšnem sistemu ne bi smeli nikoli delati. Vstop v sobo brez pozdrava in kakršnegakoli pojasnila, povzroča nelagodje in strah pacientov, kar še kako vpliva na čas okrevanja. Sprva poskušaš človeka razumeti, saj imamo vsi ljudje tudi slabe dneve. A dnevno ponavljanje negativnega vzorca obnašanja kaže, da gre preprosto za osebo, ki dela škodo kolektivu in sistemu.
Največ, kar pa je osebno meni pomenilo, sta bili pacientki, s katerima sem delila isto sobo. Srečale smo se prvič, a se je v tako kratkem času izoblikovala posebna vez. Medsebojna pomoč, spodbujanje v težkih trenutkih, tolažba, ko solze premagajo pogum, je nekaj neprecenljivega. Neprecenljiv pa je tudi vzgled, ko spoznaš način življenja in navade drugih, ki so ti v veliko opozorilo in spodbudo, kaj vse počneš narobe in kaj moraš spremeniti, če želiš zaživeti drugače.
Vse to je zame velika šola življenja. Življenja, ki ga bom morala začeti živeti drugače. Postaviti nove prioritete, brez odstopanja!
Kako neumno je bilo zapravljati čas za posedanje med štirimi stenami, misleč, da je to tisto, kar potrebujem. Nenehno gledanje v računalnik ali telefon, da ne bi česar zamudila. Ali pa iskanje instant zadovoljstva ob pohvali zaradi nove frizure ali obleke na socialnih omrežjih…ali pa si jemati k srcu pikre besede ali zapise ljudi (ki nič ne vedo o tebi), če si nabral nekaj kilogramov preveč, pa še te zaradi zdravstvenih težav. Vse to je tako prazno! Tako brez pomena in votlo! Ne, to res ne pripomore k osebnostni rasti in duhovno ne bogati človeka.
In na koncu, hvala Vsem, ki ste me in me v teh dneh bodrite z dobrimi željami!
Objem, Anja”
