“Dejstvo, da nam vlada Gibanje Svoboda, ki nam svobodo in demokratično odločanje iz dneva v dan krči, bi nas moralo skrbeti”.
Kadarkoli sem naprošen, da napišem prispevek za naše glasilo, le to sprejmem z veseljem, saj se zavedam, da slovenski mainstream mediji premalo ali pa sploh nič ne poročajo o delu, ki ga opravljamo poslanke in poslanci Evropskega parlamenta in o vseh dosežkih, ki se morda zdijo majhni kamenčki v mozaiku evropske birokracije, pa vendarle gre dejansko za pomembne premike.
Čeprav me je iranski režim lani oktobra označil za tako rekoč terorista, ker sem Gibanju za osvoboditev Irana omogočil, da je lahko evropski in svetovni javnosti povedalo resnico, ki se dogaja v Iranu, sem v tem letu še naprej neomajno pomagal omenjenemu gibanju pri ozaveščanju javnosti. Na desettisoče protestnikov je bilo zaprtih, na stotine pobitih. Brali smo zgodbe o zastrupljanju šolark, torej mladih deklet, v osebnih pogovorih nam predstavniki iranske opozicije, ki se borijo za demokracijo, povedo o zločinih in grozodejstvih, ki jih izvaja tiranski režim, a ima še vedno podporo nekaterih, tudi evropskih, držav. Na žalost tudi slovenska levica odkrito simpatizira z nedemokratičnim iranskim režimom. Sam pa kot zaprisežen demokrat verjamem v demokracijo, in ne tiranijo, verjamem v ljudstvo in ne v avtokrate, verjamem v konsenz in dialog, ter ne v diktaturo, prav zato ne morem mimo tega, da Irancem ne bi pomagal pri njihovih prizadevanjih.
Tako kot se me osebno dotakne dogajanje v Iranu in borba iranske opozicije za demokracijo, pa z vso skrbnostjo spremljam tudi dogajanje doma. Kajti tudi pri nas na več področjih bijemo bitko za demokracijo in demokratičen način življenja. Dejstvo, da nam vlada Gibanje Svoboda, ki nam svobodo in demokratično odločanje iz dneva v dan krči, bi nas moralo skrbeti.
V zadnjih dneh maja je svoj višek doseglo dogajanje z novelo zakona o RTV. Kako močno so bili ustavni sodniki, ki so odločali o omenjeni noveli, pod pritiski posamičnih politikov iz vrst Gibanja Svoboda, pričajo informacije o grožnjah nanje, ki so pricurljale do nekaterih medijev, o njihovih načrtovanih medijskih umorih. Nekaterim sodnikom so brezsramno ponujali dobro plačane pozicije v evropskih institucijah, da bi le odločili, kot si vladajoči želijo. Pritiski in grožnje ter ponudbe so očitno zalegle, saj smo doživeli izjemno nenavadno odločitev ustavnega sodišča, ob kateri so obrvi dvignili tudi nekdanji ustavni sodniki, pa tudi marsikateri pravnik. Ustavno sodišče je namreč spremenilo svoje prvotno stališče o zadržanju novele zakona, s katero je vladajoča koalicija dobesedno avtoritarno obglavila dosedanje vodstvo RTV, pa tudi Programski svet, ki ga bo zamenjala s poslušnim kadrom. Čeprav smo s strani vladajočih ves čas poslušali o depolitizaciji javnega zavoda RTV, se pred našimi očmi dogaja popoln prevzem javne RTV ravno s strani koalicije Roberta Goloba.
Kar pa najbolj bode v oči, je dejstvo, da se je tem političnim pritiskom na slovenske ustavne sodnike pridružila tudi podpredsednica Evropske komisije, ki je v času pred dokončno odločitvijo glede zadržanja zakona obiskala predsednika slovenskega ustavnega sodišča. Čeprav sem od Evropske komisije zahteval dokumentacijo o obisku komisarke pri nas, sem prejel cenzurirano poročilo, iz katerega ni razvidno prav veliko. Čudi me, in obenem tudi žalosti, da želi Evropska komisija delovati tako nepregledno, ko pa ima javnost vendarle pravico vedeti, kaj počnejo visoki evropski funkcionarji. Prav tako nenavadno je tudi dejstvo, da je evropska komisarka doslej obiskala ustavna sodišča le 4 držav, torej ne moremo govoriti o tem, da so njeni obiski neka stalna praksa pri opravljanju njene funkcije. Več kot očitno je, da se komisarka Jourova, ki je bila v času tretje vlade Janeza Janše znana kot podaljšano krilo slovenske leve opozicije, nenehno vpleta v interne zadeve ene od držav članic EU in s tem pravzaprav posega tudi v suverene odločitve države, kar si kot podpredsednica Evropske komisije gotovo ne bi smela privoščiti.
Sam sem vztrajni zagovornik mnenja, da bi javni medijski servis moral delovati neodvisno, ob tem bi moral zagotavljati objektivno in kakovostno poročanje, bojim pa se, da smo z zadnjo odločitvijo ustavnega sodišča priče zatonu kakršnegakoli pluralizma na RTV Slovenija.
Še eni izjemno pereči problematiki sem posvetil vso skrbno pozornost. V Ljubljani že dalj časa potekajo množične demonstracije proti izgradnji sistema odpadnih voda skozi vodonosnik z najvišjo stopnjo zaščite. Gre za tako imenovano izgradnjo kanala C0. Primer je deležen številnih obravnav na Upravnem sodišču v Ljubljani. Policija pa nad razlaščenimi lastniki zemljišč med drugim uporablja neprimerno in nesorazmerno silo, enega od njih so celo pretepli in s silo vklenili, le zato, ker je stal na svojem zemljišču. Ker sem prepričan, da celotna dokumentacija za izgradnjo kanala C0 temelji na vprašljivi pravni podlagi in da je bila pridobljena v spornem postopku ter da obstaja tudi sum, da so pristojne službe Evropske komisije pri pregledu dokumentacije za podeljevanje evropskih sredstev, s katerimi je projekt v glavnini sofinanciran, opustile dolžno ravnanje, sem zahteval, da Evropska komisija javnosti predstavi celotno dokumentacijo o izgradnji tega za zdravje ljudi škodljivega kanala. Dokumentacija iz Evropske komisije kaplja po drobcih, vendar pa bom na ustreznih mestih objavljal vse, kar bom prejel. Do sedaj pridobljeni dokumenti Evropske komisije so razkrili in na laž postavili ljubljanskega župana Jankovića, ki je trdil da Evropske komisije ni zanimalo nič glede potresnovarnostnih zagotovil. V internih dokumentih namreč jasno piše, da je Evropska komisija tovrstna zagotovila zahtevala. Še več, zahtevala je tudi, da se morebitne spremembe na projektu, ki bi zahtvale ponovni premislek glede potresnovarnostnih zagotovil, sproti sporočajo.
Še veliko tem je, o katerih bi lahko poročal. O njih so tudi redno objavljeni prispevki na moji spletni strani www.milanzver.eu in vas vabim k branju.
Moja prizadevanja so nenehno usmerjena v krepitev sodelovanja med državami članicami, zagotavljanje stabilnosti in varnosti ter spodbujanje gospodarskega razvoja. Zavzemam se tudi za medijsko pluralnost in za to, da Ustavno sodišče ostane ključen varuh ustavnosti in pravne države, čeprav se zdi, da je v času Roberta Goloba sodišče izgubilo svojo neodvisnost in nepristranskost.
Bojim se, da svoboda vse bolj postaja nesvoboda, demokracija pa vse bolj avtokracija, kjer je sončni kralj Robert Golob edino zveličavno merilo, kaj se sme in kaj ne v naši državi. In kolikor bo v moji moči, bom deloval proti takšnemu stanju duha in še naprej usmerjal vse svoje napore v demokracijo in demokratične vrednote.
Spletno uredništvo Zapisal dr. Milan Zver
