Ali se res mora ponovno zgoditi Martinez?

Spoštovani premier dr. Golob, minister dr. Bešić Loredan, mediji in politika: “Ali se res mora ponovno zgoditi Martinez?!”

Pred 6 leti je urološki bolnik v bolnišnici Izola sredi hodnika pred ambulanto ustrelil mladega in vrhunskega specialista urologije, očeta dveh majhnih otrok, Luisa Guillerma Martineza Bustamanteja. Razlog za streljanje je bila 1) nedopustna čakalna doba (krivec sistem in strategija vlade, ne pa zdravnik, ki gara do izgorelosti) in 2) večletno blatenje in predstavljanje zdravnikov v slabi luči s strani glavnih medijskih hiš in politike (brez kančka vesti ali odgovornosti).

Hitro ste pozabili.

V regijski bolnišnici pridem v službo ob 7:00, kolikor se da ekspresno opravim delo na oddelku (vizita, predpis terapije za bolnike na oddelku, napišem odpustnice odhajajočih bolnikov, sprejeme prihajajočih), odhitim v specialistično ambulanto, kjer med 8:00 in 14:00 pregledam cca. 30 bolnikov, nato nazaj na oddelek, kjer pregledam izvide bolnikov, uredim krvne slike, naročim preiskave. Vmes se spomnim, da že cel dan nisem pil tekočine. Pogoltnem kozarec vode. Pohitim na urgenco ob 14:30, kjer me v urgentni kirurški ambulanti že nestrpno čaka kolega, da ga zamenjam. Čakalnica nabito polna. Ljudje vidno nastrojeni proti zdravnikom, udrihajo z nesramnimi komentarji, med drugim izvem za facebook skupino z več sto člani, v kateri se aktivno pogovarjajo, kako nasilno obračunati z zdravniki, jih tudi ubiti… Do 23:00 pregledam še dodatnih (odvisno od dneva) 30 do 50 poškodovancev, bolečin v trebuhu, kiruških vnetnih stanj, akutnih žilnih stanj, pa tudi neurgentnih stanj (zaradi propada primarnega nivoja), poslušam grožnje čakajočih, pritožbe, napovedi tožb, verbalno nasilje, telefonske informacije svojcem, tu in tam k sreči tudi kak “hvala”, tu so policijski zapisniki, konzilirarni pregledi za IPP, vmes skočim v operacijsko asistirat akutni abdomen ali zlom gležnja, nato nazaj na urgenco … okoli polnoči se stanje malce umiri (ponavadi). Do 6:00 jih pregledam še nekaj. Vmes morda za nekaj minut na kavču, v sobi za kavo, zamižim. Jutro je tu, ob 7:00 me šef prosi, če lahko po dežurstvu ostanem in ne odidem domov, ker manjka kolegov za asistenco v operacijski. Asistiram. Po vsaki operaciji preoblečem popolnoma zmočeno, preznojeno majico. Ob 15:00, po 32 urah dela, zapustim bolnišnico.

Domači razočarano opazujejo mojo otopelost, otroci čakajo na igro in energičnega očeta. Iztisnem še zadnje moči, saj sem mlad, saj bo šlo, ne jamraj, vse je to lepo poslanstvo – pomagaš ljudem … Zvečer si natočim pivo in odprem poročila – same negativne novice, same kritike, seveda zdravstvo, najbolj brana tematika, v razsulu… izjava premiera: “Celo med zdravniki je prevladal razum.” Gost minister za zdravje, no, pa da slišim rešitve: »bla bla bla, zdravniki namerno ustvarjajo kolaps zdravstva, ne delajo dovolj, še so rezerve, “stres test”«.  … balzam za ušesa pred spanjem, hvala premier in minister za spodbudne besede.

Drage Slovenke in Slovenci, sodržavljani, moji ljudje, moja domovina!

Ne pustite se zavajati v tej politični in medijski vojni proti zdravnikom, ki traja že leta. Velika večina nas zdravnikov vam želi maksimalno pomagati. Šli smo študirat enega najbolj napornih študijev zato da vam lahko strokovno in kvalitetno pomagamo, kolikor je v naši moči. Dajemo vse od sebe, ker je taka naša narava, takega te naredi težak izobraževalni proces in poklic, zgled starejših, ki se predaja.

Ne želimo si oditi v tujino, radi imamo domovino, svoje ljudi želimo zdraviti. Glede plač ne pravimo, da nam gre slabo, opozarjamo pa na problem, a težko je gledati npr. kirurga mladega specialista, ki šiva aorto ali sprošča hrbtenjačni kanal,  en napačen gib in bolnik umre, in ta isti kirurg zasluži manj od medicinske sestre inštrumentarke, sicer vsekakor potrebne in spoštovanja vredne, ki mu iz mize podaja orodje v roke. Težko je gledati, da si ta zdravnik, ki gara in da vse od sebe, ne more ali pa komaj privošči dvosobno stanovanje v Ljubljani ali hišo na periferiji s 30 letno dobo odplačevanja kredita. Predstavljam vam primere večine zdravnikov v Sloveniji. Nekateri, vendar manjšina, se znajdejo drugače, ali privat ali z drugimi načini, in dobijo lahko dvakratnik, trikratnik naše plače. Vendar malo verjetno brez trdega garaškega dela. Nezasluženo? Ne bi rekel. O primerjavah z drugimi poklici ne bom, se ne da, se ne sme.

Končno vam torej želimo sporočiti, tu smo za vas, želimo vam pomagati, radi vam pomagamo. Zmeraj želimo narediti, kar se da najbolje. Smo pa tudi ljudje, ki lahko naredimo napake, to morate razumeti, zmeraj se bodo dogajale. Zlasti v nedelujočem sistemu, kjer je bolnikov preveč, kjer so naši delavniki predolgi. Kar vas prosimo od srca, bodite do nas spoštljivi, kljub vsem izjavam politikov in prispevkom v medijih.

Hvaležnost bolnika je zdravniku najlepše plačilo.