Alenka Žagar Slana: Slovenija potrebuje sodoben, evropski zdravstveni sistem

Alenka Žagar Slana je upokojena zdravnica, ki je bila zaposlena v Zdravtvenem domu Bežigrad. Članica več strokovnih združenj. Je mati treh otrok in babica petim vnukom. In še in še.


Kot zdravnica velikokrat izpostavljate, da si Slovenja zasluži sodoben, evropski zdravstveni sistem. Katere težave so ključne pri nas in kako jih odpraviti?

Slovenija ima evropsko zdravstvo, toda zadnja leta ima zdravstvo kot sistem hude težave. Najprej je treba “sprostiti delo” zdravstvenim delavcem. Popoldne naj zdravniki, sestre in ostali delajo tisto, kar najbolje znajo, skrbijo za bolnike. Cene zdravstvenih storitev morajo biti realne, plačane v 14 dneh tako v javnem kot zasebnem sektorju. Zdravstvena zavarovalnica potrebuje konkurenco, bolniki pa zavarovalne police. Ali kdo ve, če ima zavarovan zlomljen nos, ki krivo zaraste v “krompir”? Zdravstvena zakonodaja mora biti evropsko primerljiva, sedaj ni. Zdravstvo mora biti organizirano in vodeno kot gospodarstvo. Bolniki se naj posvetijo svojim tegobam, zdravniki njihovemu zdravju. Znanje imamo, potrebujemo še čas in sredstva, da bolnikom ponudimo najboljše za njihovo dobro.

Kaj pa oskrba starejših? Zaradi osebne tragdije se vsak dan srečujete s to problematiko.

Oskrba starejših je evropska tema. Evropa je stara, toda prav v Sloveniji z reševanjem zaostajamo. Oskrba starejših je del medgeneracijskega dogovora, da si bomo pomagali od prvega vdiha do zadnjega izdiha. Vsaka starejša oseba ima svojo zgodbo, ko se pridruži tudi bolezen, je ta zgodba toliko bolj komplicirana za družbo in zahtevna za družino, zahtevna psihično, fizično in finančno.
Moža Franceta je zadela huda in obsežna možganska kap poleti 2015. Do tistega dne je živel svoje samostojno in ustvarjalno življenje, po tistem dnevu je popolnoma odvisen od tuje pomoči. Po začetnem šoku smo se kot družina “sestavili”, obiskujemo ga, vozimo na sprehode, prinašamo njegovo najljubšo hrano… Komaj sem čakala pomladnega sonca in prijazne temperature. Zima je kruti čas za človeka, ki leži v postelji mesece in mesece. Nikoli se ne pritoži, vesel je vsakega obiska Krke, kjer je delal in ustvarjal zadja leta. Sedaj, v toplem letnem času, bomo izkoristili vsako lepo vreme!

Ko se “zgodi” taka bolezen, so posledice trajne. Družina se šele zave, v kako neživljenjskih okoliščinah v resnici živi. Vsaka stopnica je odveč, vsa vrata so preozka, kopalnice neprilagojene, postelje neprilagojene, hrana mora biti zadostna, vendar vse pasirano, hranjenje preko žlice nadzorovano in počasno, lahko ima usodne posledice… V domačem okolju je oskrba takega bolnika nemogoča, nudijo jo lahko samo specializirane ustanove. Za Franceta zgledno skrbijo v domu na Škofljici in s tega mesta se jim iskreno zahvaljujem v svojem imenu in imenu otrok snah, zeta in vnukov.

Se vam zdi, da je Ljubljana prijazno mesto do vseh vseh genaracij?

Ljubljana je “kul”, bi rekli mladi. Ko si mlad, imaš službo, hodiš v šolo, prideš na obisk in oddideš proti domu. Na poti domov stojiš za vsakim oglom v prometni gneči. V Ljubljani se veliko dogaja, za vsak okus nekaj. To je res in tega sem vesela.
Živeti v Ljubljani je druga pesem! V tem mestu živim preko 50 let, od blizu sem opazovala njegov napredek in v vsakdanji praksi okušam napredek in “napredek”. Na račun količkov vseh dizajnov in parkirnih ur je možno kar udobno spraviti svoje vozilo na želeno lokacijo. Parkiranje je postalo drago in za nekoga, ki avto potrebuje kot delovni pripomoček, omembe vreden mesečni izdatek. Popolnoma nepredvidljivo je, katera ulica bo kateri dan zaprta ali odprta. Hvala Bogu, da poznam vse možne prehode ,imam majhen avto in se hitro stisnem v kakšen kot. Kadar v Šiški iz šole pospremim starejšo vnukinjo do sestricinega vrtca preko ceste, potem se pa vse tri cijazimo v center mesta, traja naša pot uro in pol! Bo kdo rekel, takrat je prometna konica! Seveda je, toda prometno pretočnost mesta se meri po njegovi prometni pretočnosti med konicami, ne ponoči! Mesto se do onemoglosti prilagaja avtomobilu in avtomobilistom, garažne hiše zasedajo najlepše lokacije, starejše so celo pritlične! Nekaj nevarnega življenjskega prostora so si izborili kolesarji, pešci smo samo dobrodošli gostje v lokalih ob pločnikih, kjer mimo nas švigajo kolesarji in rolkarji. Le redko vidiš na sprehodu starejšega človeka samega, običajno ga nekdo spremlja. Najhujša je uboga trgovska ponudba z živili. Mnogi starejši ljudje živijo v blokih brez dvigal in ne morejo niti do pošte v nabiralnikih, ki so ob vhodu, niti do trgovine, ki je običajno v pritličju.

Pravite tudi, da bi morali mestno jedro pomladiti z ladimi družinami. Zakaj?

Mesto je sociološko komplicirana tvorba. Ljubljana ima izpraznjeno mestno jedro, v centru mesta ni otrok. V ulici, v kateri živim, ni ta hip niti enega otroka! In tu je že delni odgovor na vaše vprašanje. Govorim iz svoje izkušnje. Kadar se zvečer vračam domov, ni nikogar, ki bi tukaj stanoval in živel tudi ponoči. Vsa okna so temna, že leta nisem slišala otroškega vrišča z okoliških dvorišč. V velikih stanovanjih živi tu pa tam kak starejši človek, mladi so se odselili in prav je tako. Pravijo, da gre za petindvajsetletni cikel v življenju mesta. Potem smo sedaj v fazi, ko je potrebno mestno jedro pomladiti. Pred nekaj meseci se je v sosednje stanovanje vselil mladi in uspešni oblikovalec Klemen in njegov kuža Bruce. In kaj reče Klemen nekega dne? “Tukaj vlada fantastičen mir! Spim kot polh, nobenega šuma, nobenega hrupa!”

Stalni prebivalci mest, od otroka do starostnika so ali smo vezno tkivo mesta. Dajemo mu življenje, dinamiko, ton, ritem, barvo. Pomladimo Ljubljano!

Najlepša hvala za pogovor. Želim vam obilo prijetnih trenutkov z vašimi vnuki.

 

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA