Zgodilo se je 25.junija. Dan, kateri je bil prelomen za slovenski narod. A leta 1945 krvav od divjanja komunističnih zveri, ki so ubijali.
Krvave roke Kardelja, Kidriča in Ribičiča
Na dan 25. junija 1945 takratni podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj pošlje depešo,takratnemu predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču. V njej je Kardelj zahteval, naj Kidričeva vlada pohiti z likvidacijami, češ da ni več nobenega vzroka za počasnost pri “čiščenju”. V depeši je Kardelj omenil, da naj čimprej končajo s “čiščenjem”, preden bo centralna vlada v Beogradu razglasila amnestijo.
Zgodovinar novejše zgodovine na Filozofski fakulteti Mitja Ferenc je prišel do ključnega dokumenta, ki dokončno zavrača tezo, da so za množične povojne poboje odgovorni neznani častniki nekdanje jugoslovanske partizanske vojske, vodilni predstavniki tedanjega komunističnega režima v Sloveniji pa naj bi bili z njimi zgolj seznanjeni. Listina dokazuje, da so bile tedanje oblasti v Ljubljani neposredno vpletene v množične zločine
| Zanimivo je, da se je listina v javnosti pojavila šele po smrti zgodovinarja druge svetovne vojne Toneta Ferenca, ki je skupaj z nekaterimi drugimi ‘izbranimi’ zgodovinarji imel v času komunističnega režima privilegiran dostop do zgodovinskega arhiva nekdanje politične policije, kar potrjujejo zgodovinarji mlajše generacije. |
Čiščenje je sicer druga beseda za izvensodne poboje vojnih ujetnikov nemške vojske, domobrancev, civilnih pripadnikov nemške in madžarske narodne skupnosti, ki so jim očitali sodelovanje s poraženimi okupatorskimi oblastmi in drugih. Poleg pobojev so organi tedanje politične policije OZNA izvajali tudi množične aretacije in likvidacije domnevnih političnih nasprotnikov Komunistične partije Slovenije, ki je konec druge svetovne vojne izkoristila za prevzem oblasti in uvedbo enostrankarske diktature, ugotavljajo zgodovinarji, ki preučujejo novejšo slovensko in jugoslovansko preteklost.
OZNA
OZNA, t.i oddelek za »zaščito« naroda je nastal leta 1944, zadolžen pa je bil za izvajanje internih obveščevalnih akcij, umorov, likvidacij in mučenj, pri čemer se z okupatorjem ni kaj dosti ukvarjal, saj je bil namenjen predvsem domačim “sovražnikom ljudstva”. Leta 1946 so Ozno reformirali in razdelili na civilni in vojaški del; iz prvega se je rodila zloglasna Udba (iz nje pa kasneje Služba državne varnosti, SDV), iz drugega pa vojaška protiobveščevalna služba ali KOS. OZNA, ki jo je vodil Ivan Maček Matija, je bila v treh letih aktivnega delovanja strah in trepet tudi med partizani, saj so bili oznovci znani kot primitivni, brutalni in zaradi tega pogosto vzbujali odpor v partizanskih vrstah.
Včasih je bila dovolj neprimerna beseda, kretnja ali religiozni križec na verižici, pa so oficirji Ozne partizana aretirali, češ da je izdajalec, gestapovski vohun ali kaj podobnega. Med visokimi oficirji Ozne je bil posebej razvpit Mitja Ribičič Ciril, ki je med Nagodetovim procesom med drugim zasliševal tudi Ljuba Sirca, med vojno pa naj bi imel pomembno vlogo pri zverinski likvidaciji partizanov v t.i. Pohorskem procesu, toda zaradi tega ni bil nikoli procesuiran.
Posebni status Ozne, ki so jo potihem sovražili vsi normalni in pošteni komunisti, vendar si zaradi strahu nihče ni upal narediti nič, je izhajal iz posebnih potreb, ki jih je imelo vodstvo slovenske komunistične partije pri svojem boju za prevzem oblasti; pripadniki Ozne, med katerimi je bilo več nekdanjih obsojenih kriminalcev, nasilnežev in psihopatov, so namreč za partijsko elito izvajali najbolj umazana dela. Po današnjih kriterijih je šlo za klasično teroristično organizacijo. Vloga Ozne se je okrepila ob koncu vojne, ko je Oddelek za zaščito naroda upravljal koncentracijska taborišča v Sloveniji, kamor so poleg vojnih ujetnikov zaprli tudi na tisoče pripadnikov manjšin, domobrancev, sumljivih civilistov in drugih potencialnih sovražnikov nove oblasti. Mnoge od njih so likvidirali brez sojenja.
Kardeljeva osebna depeša Kidriču, ki je datirana s 25. junijem 1945, ima sicer logično poanto, saj naslovnika opozarja, da se obdobje nekontroliranega terorja in izvensodnih pobijev vseeno bliža koncu in da bo treba najkasneje v treh tednih stvari “urediti”, kajti potem jih bodo v roke vzela vojaška oziroma redna sodišča. Morda ni odveč dodati, da Kidrič nikoli ni slovel po svoji rahločutnosti, ko je šlo za vprašanje pluralizma v Osvobodilni fronti – nenazadnje je bil prav on ob Kardelju glavni protagonost zloglasne Dolomitske izjave, s katero so si komunisti prisvojili osvobodilni boj in brutalno zatrli vse ostale nekomunistične organizacije in skupine, med njimi še posebej krščanske socialiste. Kidriču pa se še danes klanjajo nekateri poslanci Socialnih demokratov, naslednikov komunizma. Si to želimo na oblasti?
DK
