Protest zoper uredniško politiko Glasila Mestne občine Ljubljana so vložili v Svetniškem klubu Slovenske demokratske stranke (SDS). Za to dejanje so se odločili, ker se ne strinjajo z enostranskim, pro-režimskim poročanjem javno financiranega Glasila.
Še posebej jih je zmotila zadnja izdaja Glasila, kjer je lokalna oblast izrabila javna sredstva za propagando in enostransko poročanje v člankih “Veliki kohezijski projekt” na straneh 4,5 in “Za čisto pitno vodo skrbijo sleherni trenutek” na straneh 6,7 in 8. Župan Zoran Janković in njegova lista , ki drži vso oblast v mestu v svojih rokah, dobro ve, da je tako imenovani “Veliki kohezijski projekt” zaradi svojega netransparentnega vodenja in ogrožanja pitne vode glavnega mesta države zelo pereča zadeva, ne samo na lokalnem nivoju, temveč celo na državnem. Kljub temu pa je urednik dr. Uroš Grilc pod patronatom župana natisnil propagandni pamflet, ki poveličuje projekt, s katerim se ogroža voda Ljubljane, brez enega stališča opozicije v Mestnem svetu kot tudi strokovnjakov, ki temu projektu nasprotujejo.
“S tem, ko poveličujete sebe in svoje projekte v Glasilu, ki ga financiramo vsi prebivalci Ljubljane in hkrati ne dajete nobene možnosti opoziciji v Mestnem svetu, kot tudi drugače mislečim prebivalcem Ljubljane, ste na nek način še vedno miselno zakoreninjeni v prejšnjem totalitarnem sistemu. Spodobilo bi se, da v imenu demokracije in spričo javnega financiranja Glasila (ki ga financirajo tudi volivci opozicijskih strank), mesto za svoj Glas dobi tudi opozicija oziroma ostale svetniške skupine in liste,” so zapisali v pritožbi.
V svetniški skupini SDS poudarjajo, da je na prvih straneh zadnjega Glasila vse prej kot objektivno poročanje, ko se meščane obvešča o izgradnji spornega kanalizacijskega omrežja s člankom “Veliki kohezijski projekt.”
“S takšno lokalno propagando se poskuša doseči enoumje v smislu “Občina, to sem jaz”, čeprav vse več indicev kaže na to, da je pri tem projektu nekaj hudo narobe, kajti dejstva t.i “Velikega kohezijskega projekta” so sledeča: 1. S kanalizacijskim omrežjem uvažamo kanalščino iz dveh sosednjih občin. Kaj imamo Ljubljančani od tega, ni jasno. 2. Del spornega kanalizacijskega omrežja v izmeri cca. 4 km teče čez vodovarstveno območje. 3. Del spornega kanalizacijskega omrežja poteka čez potresno prelomnico. 4. Študije o vplivih na okolje ni, pa čeprav gre pri vodi za vitalen interes prebivalstva. 5. Celovitega gradbenega dovoljenja ni, ampak se s parcialnimi dovoljenji po vsej verjetnosti poskuša izigravati obstoječo zakonodajo. 6. Gradnja projekta poteka po trasah, kjer služnost še ni urejena ali pa je v nasprotju s služnostno pogodbo.”
Lanskega novembra je z izredno sejo na to temo presenetil Državni zbor RS, ki je za zaščito vodovarstvenega območja pri svojih priporočilih zbral več kot ustavno večino, ter brez glasu proti izglasoval predloge, ki jih je podal Anže Logar in priporočila Ministrstva za okolje in prostor, da se gradnja kanalizacije čez vodonosnik začasno ustavi. Tako je ljubljanska kanalizacija čez vodnjak pitne vode postala tudi državna in ne samo več lokalna zadeva.
V svetniški skupini SDS predlagajo, da se v vsaki naslednji izdaji glasila, vsaki svetniški skupini in listi v Mestnem svetu nameni nekaj strani glede na število sedežev v Mestnem svetu. Tako bi stranki SDS, ki ima 10 sedežev od 45 sedežev, pripadlo 22 odstotkov vseh strani. Glede na to, da so v Odloku proračuna MOL za leto 2020 napisali, da je v načrtu izdaja 10 številk glasila (8 enojnih in dve dvojni), bi v primeru 48-strani dolgega glasila pomenilo, da bi svetniški skupini SDS pripadlo od 10 do 11 strani za objavo pobud, stališč, kritik, programa.
Prav tako pričakujejo, da se v Glasilu odstopi nekaj strani tudi opozicijskim strankam, saj v nasprotnem primeru ne vidijo smisla, da se glasilo izdaja in financira iz javnega denarja vseh prebivalcev Ljubljane. V proračunu MOL je za Glasilo Ljubljana namenjenih 620.000 evrov.
U. C.
