Ljubljana bo v predvidoma v tem letu dobila novo, sodobno zavetišče za brezdomce na Poljanski cesti, ki naj bi nadomestilo dotrajano in deloma kontejnersko namestitev. Občina z gradnjo odgovarja na dolgoletne opozorila stroke, nevladnih organizacij in tudi na pritiske ljudi, ki se v zadnjih mesecih vse pogosteje pritožujejo nad nevzdržnimi razmerami v podhodih in na javnih površinah. A čeprav bo novo zavetišče pomemben korak naprej, ostaja osrednje vprašanje: ali bo to dovolj?
Po podatkih društva Kralji ulice v prestolnici približno 200 ljudi prenočuje na ulicah ali v zapuščenih objektih, okoli 1.300 oseb pa je socialno in stanovanjsko ranljivih. To pomeni, da so že zdaj v položaju, ko bi jih lahko najmanjši osebni pretres – izguba službe, duševna stiska, razpad družine, nasilje, odvisnost ali bolezen – potisnil v brezdomstvo. Novo zavetišče bo ponudilo okoli 60 prenočišč, kar je v primerjavi z dejanskimi potrebami še vedno veliko premalo. Gradnja tako prinaša olajšanje, vendar hkrati razkriva, kako globoka in kompleksna je brezdomska realnost v Ljubljani.
Brezdomstvo v številkah: kdo so ljudje, ki jih pogosto ne vidimo?
V zadnjem merjenju obsega brezdomstva v Ljubljani je bilo zajetih 426 oseb. Predsednica društva Kralji ulice Hana Košan opozarja, da gre pri takšnih štetjih vedno le za delno sliko, saj je velik del brezdomnih “neviden”.
To so ljudje, ki se selijo med začasnimi nastanitvami, prespijo pri znancih, v improviziranih bivališčih, v avtomobilih, ali pa se skušajo čim manj izpostavljati javnosti. Prav zato številke nikoli ne povedo vsega – pokažejo pa razsežnost problema.
V raziskavi je bilo ugotovljeno, da je 72 oseb prenočevalo neposredno na ulici, več kot sto pa jih je zatočišče našlo v improviziranih bivališčih, kot so barake, garaže ali zasilni prostori.
Takšne oblike bivanja so pogosto nevarne, nehigienske in z vidika varnosti izjemno tvegane – a so za mnoge edina možnost, če nimajo dostopa do varnega prenočišča ali pa v zavetišča zaradi različnih razlogov ne morejo oziroma ne želijo.
Čeprav je v preteklem letu v dnevni center Kraljev ulice prišlo skoraj tisoč posameznikov, to ne pomeni, da vsi živijo na ulici – pomeni pa, da so se vsaj za trenutek znašli v položaju, ko potrebujejo pomoč, podporo, osnovno higieno, obrok, pogovor, svetovanje ali varno točko, kjer jih nekdo obravnava kot človeka in ne kot “problem”.
Kdo so brezdomci v Ljubljani?
Raziskava je pokazala tudi strukturo porekla: velika večina brezdomnih v Ljubljani so slovenski državljani, ki jih je kar 79 odstotkov, sledijo državljani držav izven Evropske unije, ki jih je približno 15 odstotkov in preostalih 6 odstotkov pa je državljanov držav članic EU. Ti podatki razbijejo pogost stereotip, da so brezdomci “nekdo od zunaj” – v resnici gre večinoma za ljudi, ki so del naše družbe, pogosto pa tudi za tiste, ki so v določenem obdobju življenja preprosto padli skozi sistem.
Pomembno je tudi opozorilo, da brezdomstvo ni enotna kategorija. Ne gre več zgolj za stereotip starejšega moškega na klopi. Vse pogosteje so med brezdomnimi tudi mlajši, ženske, posamezniki z duševnimi težavami, ljudje z izkušnjo nasilja, pa tudi tisti, ki so bili še pred kratkim redno zaposleni in “urejeni”, a so zaradi nenadnih življenjskih okoliščin izgubili stabilnost.
Kaj dela MOL – in zakaj to še ni dovolj?
Mestna občina Ljubljana preko sofinanciranja nevladnih organizacij in brezplačne uporabe občinskih prostorov omogoča različne socialnovarstvene programe za brezdomne. Ti vključujejo zagotavljanje hrane, obleke, higienske oskrbe, možnost prenočišča, svetovalno podporo in programe, ki pomagajo pri reševanju osebnih stisk.
Ključno vlogo ima tudi terensko delo, saj pomaga preprečevati konflikte, zmanjšuje tveganja na javnih površinah in omogoča stik z ljudmi, ki se v programe ne vključijo sami. Terensko delo je pogosto edina možnost, da nekdo pride do človeka, ki sicer nima zaupanja v institucije ali se zaradi sramu, psihičnih stisk ali odvisnosti izogiba neposrednemu stiku.
Toda sistem, ki temelji predvsem na začasnih oblikah namestitve, se pogosto ujame v začarani krog: človek dobi posteljo za nekaj časa, a brez trajnejše rešitve se po izteku namestitve vrne na ulico. Zato Košan poudarja, da zavetišča ne morejo biti končni odgovor, temveč le “zasilna postaja”, medtem ko morajo družba in država razvijati programe, ki omogočajo stabilno izhodno pot.
Podhodi kot “ogledalo” mesta: varnostni ukrepi in pritisk javnosti
V zadnjih mesecih je bil problem brezdomstva močno viden tudi zaradi razmer v podhodih, zlasti v Plečnikovem podhodu pri Kongresnem trgu in v podhodu Ajdovščina. Občani so se pritoževali zaradi zadrževanja skupin brezdomcev in odvisnikov, zaradi umazanije in občutka ogroženosti. Občina je zato uvedla varovana območja, kjer varnostna služba skrbi za red, čistočo in izvajanje ukrepov.
Takšni ukrepi imajo lahko kratkoročen učinek, vendar pogosto ne rešijo problema, temveč ga premaknejo. Ko se določen prostor “zapre”, se skupina ljudi premakne drugam – in kmalu se pojavijo pritožbe na novi lokaciji. Košan opozarja, da takšna praksa le krepi občutek, da brezdomstvo obravnavamo kot estetsko in varnostno motnjo, ne pa kot socialni problem, ki potrebuje strokovno, sistemsko in predvsem človeško reševanje.
Novo zavetišče na Poljanski: pomemben korak, a ne čudežna rešitev
Novo zavetišče na Poljanski cesti naj bi bilo vseljivo leta 2026. Po načrtih bo objekt modernejši in dostojnejši, del kapacitet pa bo namenjen samostojnim bivalnim enotam, kar pomeni več zasebnosti in stabilnosti za uporabnike. Občina upa, da bo to zmanjšalo vidne oblike brezdomstva in omogočilo boljše pogoje za delo z uporabniki.
Toda ob tem ostaja dejstvo, da bo novih mest približno 60, medtem ko po ocenah vsaj 180 ljudi spi zunaj. In še pomembneje: tudi če bi bilo prenočišč več, zavetišče samo po sebi ne odpravlja razlogov, ki ljudi pripeljejo na ulico.
Košan opozarja, da je ključno, da se ljudje vključijo v programe čim prej, ko ostanejo brez strehe nad glavo. Ko je človek dalj časa na ulici, se njegovo stanje pogosto poslabša – psihično, fizično in socialno. V takšni situaciji je vrnitev v stabilno življenje veliko težja. Zato je zgodnja intervencija ena najpomembnejših oblik pomoči.
Duševno zdravje in strokovna podpora: točka, kjer sistem pogosto odpove
Ena največjih težav, na katero opozarjajo Kralji ulice, je porast duševnih stisk med brezdomnimi. Povečujejo se primeri, kjer so psihiatrične težave, travme in odvisnosti prepletene in se medsebojno krepijo. Če človek nima stabilnega bivanja, je težko pričakovati, da bo redno obiskoval zdravnika, se držal terapij ali urejal dokumentacijo in postopke.
Zato Košan poudarja, da mora biti pomoč bolj povezana s strokovnjaki, zlasti s področja psihiatrije, in da je treba razvijati programe, ki niso zgolj začasno prenočišče, temveč sistemska pot iz brezdomstva. Brez naslavljanja duševnega zdravja se namreč težko doseže trajna stabilnost.
Zavetišče je začetek, ne konec
Novo zavetišče v Ljubljani je pomembna naložba in jasen signal, da občina prepoznava resnost problema. A hkrati se ob tem razkriva, da je brezdomstvo širši socialni izziv, ki ga ne more rešiti samo ena stavba – četudi je moderna in potrebna.
V mestu, kjer je stanovanjska stiska vse večja, kjer so ranljive skupine številne in kjer se duševne stiske poglabljajo, bo ključno, da se pomoč ne ustavi pri “premikanju ljudi iz podhodov”, temveč se usmeri v rešitve, ki so dolgoročne.
Brezdomstvo namreč ni samo vprašanje prostora, ampak vprašanje človeškega dostojanstva. In prav to bo odločilo, ali bo novo zavetišče le še ena zasilna postaja – ali pa začetek bolj celostnega, strokovnega in predvsem človeškega pristopa, ki ljudem ne ponuja le postelje, temveč tudi priložnost za nov začetek.
Spletno uredništvo
