Pokojni profesor V. Majdič nam je nekoč, še v tisti prejšnji zgodovini, v letih, ko je predaval »jezik« na Pedagoški akademiji, večkrat povedal, da je jezik vedno logičen in da se je treba tega zavedati, ko gremo kaj popravljat ali spreminjat.
Tega pravila sem se zmeraj držal, čeprav je moja službena pot zašla čisto drugam in mi je t.i absolventski staž te akademije ostal lepo zamrznjen v preteklosti kljub večini opravljenih izpitov. Kaj hočemo! So pa profesorjeve mnoge misli vendarle zelo vplivale na moj odnos do našega jezika, kajti šlo je v resnici za filozofijo jezika, za odnos do človeka, do ljudi, morda do naroda. V mladosti se takšne stvari, kot danes vem, globoko vtisnejo vate, že zato zagotovo, ker je bilo treba tudi za takratne izpite kar garati. Govorili pa smo slovensko tako tedaj kot danes.
Desetletja potem so se začeli pojavljati premnogi dogodki, ki so imeli najbrž namen, da bi v nas premaknili in zmedli takšno mladostno strukturo. Spreminjal se je odnos do jezika, širše gledano pa tudi do vsega, kar je nekoč bilo trdno in stabilno. Človek precej počasi zaznava, da se dogajajo nekakšne čudne stvari. Medtem ko smo mi hodili na inštitut za slovenski jezik gledat listkovno gradivo za slovar slovenskega jezika, imamo danes korpuse, kjer se pač vidi vse, če želite. A, glej ga zlomka, brez strukture v samem človeku se lahko zaide, da je kaj. Da ne? Imamo na primer besedo janšizem, ki je po pogostnosti rabe kar množična. Liberalno jezikoslovje na inštitutu je ne problematizira, beseda je menda nevtralna in zapisana je v digitalnem SSKJ2, v tem strokovno nujnem nadaljevanju in dopolnitvi našega enojezičnega slovarja. Vendar se ravno pri tej besedi točno vidi, kaj naredi nestrukturiranost. Velika pogostnost pojava namreč prav nič ne pove o vzrokih te pogostnosti. In če tisti, ki po moji definiciji pojma strukturiranost še vemo, da nikoli ne bi smelo biti dovoljeno brez ustreznih kvalifikatorjev stlačiti v slovar besed, ki so sicer frekventne, a jih je za potrebe politične propagande delala, definirala in razširjala perfidna takšna ali drugačna civilna družba, spodbujena z ohlapnostjo odnosa do jezika, ki se je začel že na filofaksih.
Bo kdo rekel, janšizem je zame pozitivna beseda. Tako je, tudi zame je. To smemo in moramo reči, vendar znotraj ohlapne stroke, na levičarskem jezikoslovnem plesnem podiju, ne moremo s tem skoraj nič doseči. Tukaj je stroka, ki pozna jezik do obisti, zmanipulirala vse. Ker so v jeziku notranja pravila, konec koncev, ker je jezik vedno logičen, mu je tu storjena sila. Besede s končnico -izem, posebno tiste, izpeljane iz oseb, se seveda splošno rabijo, govorijo in pišejo vsak dan, to počnejo tisoči, a te besede imajo ves čas bodisi negativen, ali pa vsaj poseben prizvok, ki nikakor ni takšen, kakršnega silne in močne družbe bi si mi želeli. To močno okolje besed vpliva tudi na to našo besedo, kadar jo ljudje, večina, govori sliši ali prebere. Iz tega se z neko direktivo ne da iziti, kajti jezik ne funkcionira tako. Ne moreš je narediti pozitivne, če jo to močno podobno zveneče okolje nenehno problematizira. Inštitut je to vedel, ko je spravil to besedo v slovar.
Ta daljši uvod naj bi malenkostno pojasnil tudi, kako razmišljam o zažigu zastav(e) in puljenju zastavic na Kongresnem trgu. Tu vidim predvsem identičen princip reagiranja. Finalna dejanja so obakrat enaka: svet in življenje v njem se razumeva na revolucionaren način. To je zelo slabo. Kateri inženiring v naši družbi korajžne in nekoliko slabše vzgojene in razgledane akterje napeljuje k takšnim dejanjem!? Jasno, kateri! Tradicionalni človekov pogled na svet pač ni takšen. Če se LGBTQ+ ne bi absolutno nesorazmerno forsiral v družbi, bi tudi ne bilo potrebe, da bi kdo proti temu protestiral. Domnevni križi in težave pripadnikov te »skupnosti« nimajo enake lege, če se tako izrazim, kot na primer (za primerjavo) problemi invalidov, za katere je na primer treba znižati pločnike ob križiščih. Nisem še zaznal in nemara tudi ne bom, da bi se morda kdo hudoval ob tem, češ da to več stane. Tudi bolj elementarni človek občuti tu usmiljenje. In iz takšnega občutja ne more nastati nasprotovanje, jeza, borbenost. Zakaj pri tej skupnosti ni tako? Naj se sami vprašajo! Po mojem skromnem mnenju pri tem že več desetletij ne gre več za neko globlje nasprotovanje tem nagnjenjem, ampak za preprost odpor proti forsiranju, ki je praktično ves čas ignoriralo edini način, ki zmore urejati takšne relacije, to je usmiljenje, morda sočutje ipd. Iz tega pa bi sčasoma lahko izšlo tisto, kar si vsi želimo, normalno spoštovanje brez sprenevedanja.
Kot rečeno, kurjenje njihovih simbolov je seveda revolucionarni akt in zame nesprejemljivo in zavržno.
Zatikanje zastavic, ki ponazarjajo število mrtvih ljudi, čeprav še zarodkov, ni bilo čisto simbolno dejanje, če gledamo strogo, ampak že tudi fizična dejavnost (revolucija?). Dame, ki so jih pulile, so to najbrž to tudi tako mislile (če jih poskušamo razumeti). Seveda pa kljub temu tega ne bi smele početi!
V vseh treh sklopih tega sestavka sem se trudil pokazati na inženirstvo, ki si tudi v teh časih domišlja, da je relevantno, produktivno in pozitivno, a ni. Praktično vse revolucije je moralo človeštvo popravljati, čeprav so sprva dajale videz, da so človeštvu v pomoč. V mislih imam še eno posebno revolucijo v zvezi s hrano, ki je v prejšnjem stoletju reševala sestradani svet. Poglejmo pa, kaj je z njo danes. A o tem prihodnjič.
Spletno uredništvo Avtor zapisa mestni svetnik Anton Grošelj, foto vir: SDS
