Vedeti o domovini
Jaz, bratje, pa vem za domovino…je rekel pisatelj in zasidral ljubezen do domovine med Slovenke in Slovence. Toda voda, kjer je vpeto sidro, je čedalje bolj motna.
Letos praznujemo 25-letnico najveličastnejšega dogodka, odkar smo Slovenci naseljevali teritorij med Dunajem in Jadranskim morjem.
Na poti na Dunaj še najdemo kopico slovenskih imen krajev, ki so jih zaradi zgodovinskih okoliščin predrugačili, nekatera pa so na avstrijskem Koroškem vendarle obstala v dvojezičnem napisnem območju. Slovenci smo se umikali in se umaknili na južno stran Alp. Kljub vsemu pa se danes na Koroškem v Avstriji krepi slovensko šolstvo in slovenska beseda.
Tudi ob meji z Italijo Slovenci trdoživo vztrajamo in krepimo slovensko besedo.
Slovenija si je v svetovni javnosti pred petindvajsetimi leti najprej prislužila dvignjene obrvi in nezaupanje, nato pa z vztrajanjem in odlično vojaško strategijo ter uporniškim duhom, ki smo ga obudili od tisočletnih sanj, zbudila nedeljeno občudovanje sveta, ki jo je nato zelo hitro priznal kot samostojno državo. Oče te države je bil nedvomno dr. Jože Pučnik, ki ga komunistični totalitarni režim, kljub vsem krutim poskusom, ni mogel zlomiti.
Glavna mesta in tudi druga velika mesta evropskih držav ponosno nosijo imena svojih ustanoviteljev ali najvidnejših borcev za vzpostavitev države. Masarykove ulice in trgi na Češkem in Slovaškem so imenovane v spomin na prvega predsednika in bojevnika za politične pravice, ulice na Finskem slavijo carja Aleksandra I., ki je dal Fincem avtonomijo in Kaarla Juho Ståhlberga, ki je bil bojevnik za samostojno Finsko in njen prvi predsednik. V Turčiji je več kot 3000 ulic in trgov posvečenih politiku in vojaškemu poveljniku Atatürku, v Nemčiji slavijo ulice socialdemokrata Friedricha Eberta, prvega predsednika Weimarske Nemčije, pa tudi starejših »očetov Nemčije«, kot npr. poimenovanja po Ottu von Bismarcku. V Italiji ima skoraj vsako mesto poimenovanje po »očetih države« Cavourju, Garibaldiju in Viktorju Emanuelu II, v Angliji slavijo ime kraljice Viktorije, kralja Jurija in drugih članov vladarske hiše, v Franciji radi z različnimi poimenovanju ulic, trgov in avenij slavijo politika in očeta 5. republike Charlesa de Gaulla.
Ljubljana vse do danes ni uspela podeliti trgu ali ulici poimenovanje po dr. Jožetu Pučniku.
V Ljubljani bi župan raje izobesil zastavo z napisom Živel splav! namesto slovenske zastave na grajskem griču. Mogoče bi pa raje srbsko. Pa nimam nič proti Srbom, med njimi imam znance, prijatelje, med daljnimi sorodniki pa sem s poroko dobila menda celo paleto narodov.
Zelo dobro se spomnim nagovora rektorja na podelitvi diplom. Opozoril nas je, da je znanje žlahtna reč, ki je nikoli ne smemo zlorabiti za zlonamerna dejanja. Znanje dobimo v šoli, na univerzi, na delovnem mestu, preko medijev, z branjem literature pa tudi v dnevnem okolju. Imena ulic in trgov nas učijo o ljudeh, ki so s svojimi dejanji prispevali k današnji politični in kulturni podobi slovenske družbe. To, da imajo v Kopru in Velenju poimenovane nekatere ulice in trge po zločincu, pove kar nekaj o tamkajšnjih ljudeh. Najmanj to, da ne znajo nič, kar zadeva zgodovino. Pa niso popolnoma sami krivi za svojo neumnost, tako šolski kot širši družbeni kontekst je v letih po drugi svetovni vojni do osamosvojitve narekoval poleg telesnih umorov tudi umor pameti. Kar lahko res iz srca priznamo socializmu, je to, da je znal dobro moriti.
Zato je potrebno enkrat končati s temno stranjo slovenske zgodovine in se nasloniti na svetle ljudi, ki so dodali k nastanku in duhovnemu blagostanju našega naroda in vseh, ki žive danes v ljubi Sloveniji. To morajo storiti učitelji v šolah in primerno udejanjiti učne načrte, ki narekujejo že iz leta 2007 obravnavo tem iz časa osamosvajanja, to morajo storiti župani z umikom imen ulic, ki nosijo temna, celo zločinska imena in jih nadomestiti s plemenitimi imeni.
Mala občina je storila velik korak in poimenovala lep park v Lenartu po dr. Jožetu Pučniku. Ljubljano in druga mesta to še čaka. Vprašanje je samo, ali smo prebivalke in prebivalci bolj pametni od onih, kjer jim podložniške možgane še perejo Tito in druge temne sence preteklosti.
Vedeti o domovini je vedeti o sebi. Znanje je moč, ki mora biti zasidrano na znanstvenih osnovah pa tudi na vrednostnemu sistemu, ki ga je takrat lepo predstavil rektor.
M. Š.
