Na enem izmed spletnih portalov smo minuli teden lahko prebrali članek o Študijskem centru za narodno spravo. Spomenka Diklić Hribar ima očitno spet težave z zapeko. Namesto da bi bili hvaležni za inštitut, ki obelodanja kršenja človekovih pravic in povojne poboje, bi se ga radi znebili, da bi lažje zakrivali svoje krvave sledi.
Edino, kar bi ta Študijski center moral dobiti (od vlade), je pooblastilo, da lahko ukrepa in na sodišče pokliče odgovorne za povojne poboje in ostale kršitelje človekov pravic v času komunistične diktature. In da na simbolni ravni obsodi totalitarizem.
Na Poljskem ima enak inštitut tri vzvode: tožilstvo (preganjanje ljudi, ki so kršili človekove pravice v komunizmu), dostop do arhiva (ki je pri nas 90% končal v pepelu) in lustracijsko pristojnost. Torej: dokumenti, pričevanja, obsodba, kazen (simbolična, tako da poveš, da kar so počeli, ni bilo prav). Edino, kar je narobe z našim centrom za narodno spravo je to, da nima pristojnosti, ker mu jih vlada ne da.
A. G.
