Alamut, sofisticirana Bartolova zgodba, bi morala mladincem proti koncu srednje šole postopoma odpirati oči, kako je videti kriminal v ozadju. Lahko bi rekli celo na »državnem« nivoju, kako za Božjo voljo napačen je, a bi razumeli in dozoreli, in pozabili na pravljice, tudi na »naše« partizanske pravljice, ki jih pokvarjeni kurikulum dolga desetletja na različne načine zabija mladini v glavo.
Nekoč pač neskrupulozno, če se starejši samo spomnimo na Kurirčka ali pa na kurirčkovo pošto, ko je bilo treba dojeti, le sintagmo okupator bad – kurirček good. Kje je pa nagravžna zloraba mladoletnih kurirjev, tudi otrok, ki so jih zmanipulirali polnoletni, se pravi pravno odgovorni tovariši organizatorji, za svoje rabote?
V spomin sem si priklical tri nekdanje sodelavce, kolege, skoraj prijatelje, s katerimi sem preživljal v tistih postplebiscitarnih časih kar zahtevne in naporne službene dneve, izmensko službo, nočno službo, knjiženje raznih pošiljk sredi noči ob neonski, večkrat migetajoči svetlobi, nakladanje vreč s tvarino na vagone na železniški postaji …
Vsi trije so bili prišli v Slovenijo iz nekdanjih jugoslovanskih republik kot najbrž vsaj polovica našega kolektiva. Z Ž-jem sva se nekako najbolje razumela in sva včasih po službi zavila na kakšno pivo, ali več piv, čez cesto v bife. On mi je v tistem času tudi povedal zgodbo o mojem drugem kolegu L., ki naj bi resno razmišljal, da bi odšel z ženo Slovenko in otrokoma v rodno Srbijo, pa so žena in otroka tej želji odločno nasprotovali. Mu pravi takrat ta L.: Zdaj pa je skrajni čas, da uzmemo slovensko državljanstvo. Pa mu reče Ž. v svojem stilu: Budalo, znaš, koliko časa imava že z ženo slovensko državljanstvo! Ž. mi je kasneje povedal, da je bil med vojno za Slovenijo kot slovenski teritorialec z bombami za pasom nekje na strehi RTV.
Tudi L. je kmalu za tem vzel slovensko državljanstvo in je tako kot Ž. danes vesel upokojenec.
Tretji kolega mi je bil rekel, da bo šel v Avstrijo, ker ima tam sorodnike. To je tudi storil in ga po vojni za Slovenijo nisem nikoli več srečal. V zvezi z njim se spominjam tovornjakov, na katere so spuščali in nalagali pohištvo. To je bilo ob bloku nasproti železniške postaje, kjer je stanoval.
Letošnjega marca sem si mimogrede ogledal razstavo t.i. izbrisanih, ali kar je pač že tisto tam na Gallusovem nabrežju bilo. Šlo je za vsiljive »zgodbe« nekih ljudi, ki se naj bi jim zgodila krivica; nekatere so prav iz tistih mojih časov. Strmel sem nad vso manipulacijo. Manipulacija cika na nekakšen sindrom kurirčkove pošte. Pričakuje se čustveni odziv; Slovenec, v šolah ustrezno dresiran v razločevanju pravilnega, domnevno dobrega, in napačnega, domnevno slabega, bi se moral razjokati, ko gre punca sredi noči, brez dokumentov iz K4, pa jo uhvati policija in »deportira« menda nekam na Hrvaško. Kaj se ima seveda en policist sploh vtikati v neko svobodno studentico menda prvega letnika FSPN, nezaslišano!
Zabavati se v nekem nočnem klubu in biti brez dokumentov, je lahko častno za oprani um, ne pa za civiliziranega človeka, ki spoštuje predpise! Zakaj vendar sploh še imam osebno izkaznico!? To, da je treba najprej razrešiti problematiko, ki je za normalno bivanje bistvena, pa se potem iti zabavat, perfidno izgine iz teh variant pogojnih refleksov za Slovence in druge. Zato je vse skupaj tako zagatno za vse tiste, ki se kdaj pa kdaj trudimo, da bi komu dopovedali, za kaj je tedaj večinoma šlo. Tudi takrat, ko so nekateri naleteli na formalnopravne težave glede stalnega prebivališča.
Migracije iz nekdanjih južnih republik so ponekod zaradi znamenite ležernosti akterjev povzročile kakšno formalnopravno težavo, ki pa bi bila vseeno rešljiva, vendar v tistem trenutku ne več na enostaven, «bratski« način, kar po domače, kot so bili nekateri vajeni.
In za to ni bilo treba cepetati z nogami.
Razpad Jugoslavije je za vse, ki znotraj nje niso živeli doma, ampak daleč od doma, resnično pomenil važno odločitev, kje želijo bivati, to je razumljivo. Razumljivo pa mora biti tudi to, da so vsi, ki so na različne načine kalkulirali, se norčevali iz rezultata slovenskega plebiscita, nazadnje naleteli tudi na velike administrativne težave.
Spletno uredništvo Avtor zapisa mestni svetnik Anton Grošelj
