Novinarka Rosvita Pesek razkrila zakaj bo na referendumu glasovala PROTI zakonu Golobove vlade o RTV

Obsedela bom na drugi strani čolna. V koristnost in splošno dobrobit novega zakona namreč NE verjamem. Z njim bomo dobili novo vodstvo, to že. A to je daleč premalo. Če bomo z vsako menjavo oblasti – na osi t .i. levo in t. i. desno spreminjali zakon, zato da si bodo novi oblastniki lahko postavili všečno in naklonjeno vodstvo RTV-ja, potem to ni rešitev za RTVS. Sploh ni nobena rešitev!

Rtvs potrebuje spremembe – vsebinske, predvsem pa statusne! RTV se mora v prvi vrsti posloviti od statusa javnega zavoda in postati normalna gospodarska družba. Samo tako bomo lahko dobili na ključna mesta najbolj sposobne ljudi, ne pa tiste – kot se je izrazil visoki mož iz ozadja – ki zmorejo najhitreje teči po politično podporo.

V čem je težava (programskih) Svetov, ki pri nas odločajo o radijskih in televizijskih vsebinah, naših programih, predvsem pa o programskih shemah? Težava je, da o njih vedo bistveno premalo, ali pa celo nič.

Za lažje razumevanje. Tudi slovenske bolnišnice imajo svoje Svete zavodov. Vanje je bilo zadnje čase imenovanih precej ljudi iz Gen-I. Ja, kaj pa imajo ljudje iz podjetja, ki se ukvarja s trgovino z električno energijo početi v zdravstveni ustanovi? Tudi v preteklosti so bili tovrstni Sveti zavodov priložnost za »naše ljudi« ne glede na (ne)strokovno podlago. Pred leti je neki politik začel pogumno govoriti, kako je treba statusno preoblikovati slovenske bolnišnice, ki so v izgubah in dati jasna pooblastila vodstvom bolnišnic oz. direktorjem. Potem je zbolel in menda premiera pisno obvestil, da ga kmalu še ne bo. Nikoli več ga ni bilo.

V Sloveniji je 5 ( z besedo pet!) ljudi, ki znajo sestaviti programsko shemo. Takšno, ki bi se lahko uspešno kosala z drugimi, predvsem komercialnimi televizijami. Nihče od njih ni zaposlen na RTV Slovenija. Posledice so vidne tudi z letala. In tukaj sedanje vodstvo ni brez greha. Oddaje je premikalo po programu sem in tja, ne upoštevaje njihovo več-desetletno tradicijo in navade gledalcev nekoč monopolne RTV. In programski svetniki so jim pri tem prikimali.

Časi so se spremenili, mi se nismo z njimi. Zaostajamo v idejah, smelosti, novih TV formatih. Veliko dobrih je odšlo. S plačno politiko, ki velja za javno upravo, jih tudi zadržati ne moremo. Smo večna kovnica kadrov – žal za druge medijske hiše. Novi zakon o RTV ne prinaša ničesar, kar bi nas dolgoročno stabiliziralo. Bolj ali manj postaja jasno, da bodo vsakokratne volilne spremembe nujno vodile tudi v nove zakone o RTV, s katerimkoli razlogom že. Sedanja oblast daje moč svoji civilni družbi, druga oblast jo bo dala pa svoji, obe bosta pa skrbno pazili, da bosta imeli večinsko »naše« v organih upravljanja RTVS.

Organi upravljanja so bili od nekdaj sestavljeni tako, da so imeli povsem nelogične pristojnosti. Novi zakon uvaja še kolektivno vodstvo, 4 člansko upravo. Dovolj bi bilo, da bi imeli 1 (z besedo enega) generalnega direktorja. Izvoli (in razreši) ga Državni zbor z dve tretjinsko večino. Tako kot izvoli Varuha človekovih pravic. To naj bo tudi EDINA funkcija na RTVS, ki je politično »obtežena«. Na nobeno drugo kadrovanje v zavodu – ne politika, ne od nje izbrana civilna družba, ne more – ne sme več vplivati! Generalni direktor s 5 letnim mandatom si postavi svojo ekipo in za njeno delovanje v celoti odgovarja. Brez jasne hierarhije, ni mogoče terjati merljivih izboljšav v delovanju zavoda. (Pa ne-zmerjanja RTV-jevih novinarjev čez lastne kolege in šefe po vseh socialnih omrežjih tudi ne.)

Merljiva izboljšava pa je – vrnitev gledalcev. Če jih bomo nenehno izgubljali, za koga bomo sploh še javna RTVS? Namenjeni sami sebi in notranjim prerivanjem z zunanjimi političnimi spodbudami?

Zatorej, ko potegnem črto. Mislim, da je bila besedna zveza »depolitizacija RTV« v zadnjih mesecih najbolj zlorabljena beseda. Politika se pač ukvarja s političnimi rešitvami in če so bile namere resne- da si namreč odtegne vpliv – bi nujno moralo priti do vprašanja vodenja in upravljanja po povsem novih modelih, z drugačno organizacijsko obliko, z jasno določenimi pričakovanji kaj naj nacionalni programi sploh prinašajo, koliko jih naj sploh bo etc., a je vse to umanjkalo. Nenazadnje tudi to, koliko je država pripravljena prispevati za takšne programe? RTV ima redne letne izgube iz poslovanja, ki jih pokriva z delnicami Eutelsata. Čez dve leti tudi prihodkov iz tega vira ne bo več. Koliko bo katerikoli direktor ali pa 4 članska uprava RTVS potem še lahko politično neodvisna, če bo redno letno trkala na vladna vrata za pokrivanje tekočih izgub, pa se ji morda zaradi »nezadovoljstva s poročanjem o vladnem delu « ne bodo nikoli odprla? Novi zakon te subtilne teme sploh ni detektiral. Da poskusa iskanja širšega soglasja za zakonodajne rešitve niti ne omenjam.

V 35 letih novinarskega dela se nekaj znanja pač nabere. Poskus, da bi postala odgovorna urednica Informativnega programa se je pred 20 leti klavrno končal, čeprav sem po znanju in izkušnjah gotovo prednjačila. Takrat sem dodobra spoznala vse politična vplive na TVS. Dva mandata članice v svetu RTVS (izvolili so me zaposleni z veliko večino) sta mi omogočila tudi jasen vpogled v to, kaj je civilna družba in kakšni so njeni zgolj partikularni interesi. Poskus, da bi postala predsednica Sveta RTV v tekmi z Janezom Kocijančičem, ki je bil politik par excellence – a je obveljal za predstavnika civilne družbe, tudi. Čeprav sva prvotno dobila oba 11 glasov, kar je bilo zame enako pohodu na Luno, so me na vnovičnem glasovanju po 6 mesecih zmleli. V resnici je to zanj opravil pač nek »medij«.

Ne kandidiram za nobeno funkcijo na RTVS. In ne prištevam se med tiste, ki jih je po Marcelu »jebeno več kot drugih«. Verjetno sem med tistimi, ki nas je »samo ene par«. Ali pa nisem nikjer. Imam svoj življenjski credo in to mi zadošča.

Imam izkušnje poskusov političnega vplivanja na moje novinarsko delo z levimi in desnimi. Dalo se jih je odvračat. Imam tudi izkušnje izrazito ponižujočega pritiska urednika na moje novinarsko delo. Te se je dalo zavračati težje, ker so bile politično, ne strokovno motivirane.

In zato boste tudi razumeli, da predvsem nisem naivna.

Sem pa zahtevna. Zakon o RTVS ni katerikoli zakon. Je zakon, ki posredno določa tudi kako smo dolžni delati, da bomo kot nacionalna skupnost preživeli s slovenskim jezikom in ostali dobro informirani. Slovenski medijski prostor je kvantitativno poln, kvalitativno pa osiromašen. Žal. Bolj kot kadarkoli prej bi zdaj potrebovali »zaupanja vredno nacionalko«, ki bo znala pritegniti tudi mlajše od 40 let. Vsebinsko bogato, inovativno, z najboljšo vodstveno ekipo, z najboljšimi medijskimi in av strokovnjaki in predvsem razgledanimi, izobraženimi, strokovnimi in verodostojnimi novinarji.

Če bi takšno nacionalko začeli graditi zdaj, bi bili rezultati morda vidni čez pet let.

Novi zakon bo prinesel samo nekaj starih obrazov na izpraznjena vodstvena mesta, ki so v preteklosti že imeli priložnosti, pa so namesto snovanja dobrih oddaj kakšno dobro ukinili, nekaj revolucionarnega pridiha in dolgih razprav v Svetu, več samoupravljanja in nadaljevanje finančnega krča, ki ga predvsem pri vizualnih, kadrovskih in tehničnih standardih na TVS čutimo že leta.

To pa je za zaupanja vredno nacionalko presneto premalo. Zato ne morem biti ZA.