Konec septembra sem v Delu začudena prebrala članek »Letos za Ilirijo dvesto tisočakov«. Zgodba okoli kopališča Ilirija v Ljubljani se vleče že dve desetletji izključno zaradi načrtovalcev, ki so »pozabili«, da je še vedno v veljavi Odlok o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost (Ur. List SRS št. 21/1984 ), ki je bil v naši novi državi še dodatno zaostren z Zakonom o ohranjanju narave (Ur. List RS št. 56/1999).
Mestni svet Ljubljane je leta 1998 sprejel odlok, ki dopušča odstranitev dosedanjega kopališča, ti je bilo zgrajeno leta 1929 po načrtih ing. Stanka Bloudka. Nadomestili bi ga s pokritim olimpijskim bazenom enakih izmer (50 m). Nov objekt bi bil štirikrat višji od sedanjega, v tla bi vkopali tri etaže podzemnih garaž za 1350 avtomobilov, bili bi še apartmaji, restavracije, trgovine in telovadnice. Kmalu po sprejetju odloka so se pojavila nasprotovanja. Najbolj argumentirano so nastopili v Društvu arhitektov Ljubljane z zahtevo za ponoven razmislek in večjo udeležbo javnosti. Predlagali so, naj se pokrit olimpijski bazen za treninge zgradi ob športnem parku na Ježici, saj je zahtevana temperatura za tekmovalce ( voda 29, zrak 30 stopinj Celzija ) za rekreativce prenizka. Arhitekti so bili preslišani in zato se natečaja za projekt ni udeležil noben slovenski arhitekt. Od tujih so bile le štiri prijave, med njimi je zmagal Avstrijec P. Lorenz.
Leta 2010 je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije zavrnil vlogo Mestne občine Ljubljana, da bi iz registra kulturne dediščine izbrisali Bloudkov objekt Kopališče Ilirija, ki je bil tja vpisan zaradi svojih mednarodno priznanih kvalitet. S tem je bila porušitev preprečena, kar pomeni, da je Lorenzov projekt padel. Jaz bi, kot skromna meščanka dodala: zgledno naj se obnovi Bloudkovo kopališče v sedanjih mejah in pri tem uporabi najboljše tehnološke dosežke. Doda naj se tudi stolp za skoke, ki je prvotno stal. Zakaj v Ljubljani ne bi mogli tekmovati v skokih v vodo? In seveda stran z reklamami na ravni strehi, pa še javni razpis med slovenskimi kiparji za nadomestilo imenitnega bronastega kipa Kopalke Franceta Goršeta iz leta 1941, ki je neznanega dne izginil iznad glavnega vhoda.
Kaj pa Letno telovadišče iz naslova?. To se razteza tik ob južni meji Ilirije in bi bilo pač kolateralna škoda, saj bi moralo prepustiti svoje hektarje megalomanskemu projektu Mestne hiše. To telovadišče je nastalo potem, ko je padlo zanimanje za oglede kolesarskih tekem na tem mestu kmalu po koncu 1. svetovne vojne in je bilo do leta 1950 neokrnjeno. Takrat pa so prestavili železniško progo na zahodno stran telovadišča. To je izgubilo veliko ozemlja ob veličastnih vhodni vratih s tivolske strani. Srce telovadišča, velika tekaška elipsa je ostalo. Tu smo tekali, skakali in se igrali pod vodstvom svojih učiteljev učenci in dijaki iz bližnjih šol. Ob južnem robu letnega telovadišča je stara stavba imenovana Študijska telovadnica, kjer so na orodjih vadili naši vrhunski telovadci, med njimi tudi legendarni Miro Cerar. Sedaj je ta telovadnica temeljito obnovljena in jo uporablja Športno društvo Narodni dom, ki se je velikodušno izselilo iz stavbe Narodnega doma, čeprav je v Domu imelo v podpritličju svoje mesto že od daljnega leta 1896 in tako omogočilo Narodni galeriji nadaljnjo širitev.
Po tistem članku v Delu 27. 9. 2018 sem se mimogrede ustavila na Telovadišču. Na tekaški elipsi je bilo precej tekačev, ki jih je ob robu s štoparico v roki spremljala trenerka. Trava vsa lepo pokošena, tekališče brezhibno in čisto, nikjer nobenih smeti. Pred stavbo sem naletela na mlajšo gospo in jo prosila, če lahko malo pogledam v notranjost. Ko sem se kmalu za tem poslovila, mi je gospa zatrdila: »Tu smo, odkar je vse tako lepo obnovljeno zelo, zelo zadovoljni«. Pri vratih ob Tivolski cesti pa je že vstopala skupina prvčkov z rumenimi ogrinjali s svojo učiteljico. Skratka, prava idila!
V članku piše, da bo letošnjim rebalansnim 200.000 drugo leto sledilo še 400.000 EUR za izdelavo nove projektne dokumentacije. Za letos sicer v proračunu postavke »kopališče« ni bilo, v rebalansu pa se je znašla, ker se je župan spomnil, da je v letu 2006, ko se je potegoval za prvi mandat, Ilirijo meščanom obljubil. Jaz pa se dobro spomnim, da je takrat obljubil tudi, da bo plaval na Špici v Ljubljanici, ki bo že v enem mandatu čista. Sedaj po treh skoraj izpolnjenih mandatih samo čakam, kdaj bomo meščani povabljeni na Špico gledat, kako plava župan.
M. S.
