To, da pri Olimpiji že dlje časa nekaj škripa, je javna skrivnost. Da se navijači ne razumejo najbolje z igralci, prav tako (spomnimo se samo Kronavetra in njemu namenjenega transparenta: »Krona, s*izdi.«) Zdaj je na tapeti še trener Elsner, ki po dveh težkih porazih, skuša peljati barko naprej. Navijači mu sicer še zaupajo, vprašanje pa je, koliko mu zaupa predsednika Mandarić.
Nedeljski poraz, je pika na i ekipi, ki da več na šminkerijo, kot pa na borbenost. Iskreno povedano, me ta poraz niti ne preseneča. V bistvu, sem jih ali pa jih pričakujem še več. In ko pomislim, da so bili še lansko leto prvaki in so jih nekateri primerjali z velikani evro nogometa! Lepo vas prosim! Velikani? Da, v regijski ligi. Pa so sanjali o ligi prvakov in ne vem še čem. Hja, realnost je pač drugačna. Se še spomnite besed predsednika Mandarića, da se bo Olimpija hranila z denarjem evropskih tekem? Če bi želela Olimpija uspešno igrati v Evropi, bi v domačem prvenstvu morala mleti vse pred seboj. Pa naj še nekaj o navijačih povem. Ja, prisotni so na vsaki tekmi in bodrijo igralce. Ampak le, dokler kdo ne zapade v igralsko krizo. Potem je konec ljubezni. Potem se začne pljuvanje, poniževanje, grožnje (pa naj še kdo reče, da pogreša jugoslovansko 1. ligo ). Prizori, ko se prižigajo baklje na stadionu, ko pokajo petarde ob igrišču; pretepi pred, med in po tekmi enostavno ne sodijo v nogometno Evropo, neglede na to, koliko si to želimo ali ne.
Za konec pa še vprašanje: Si Ljubljana zasluži boljšo Olimpijo ali boljše navijače (saj veste, kako pravijo: navijači so 12. igralec). Nedvomno, oboje. Kako to doseči, je pa stvar lokalne politike.
S. P.
