Najprej gre zahvala Zoranu Jankoviću za to, da njegov predvolilni časopis, objavljen na njegovi spletni strani, podpira program njegovega protikandidata dr. Anžeta Logarja.
Na začetku se v Zoranovem časopisu poudarja, da delamo skupaj, zato nam je skupaj uspelo. Na to bi imela manjši popravek, saj je očitno, da v Ljubljani ne delamo skupaj, temveč delamo za župana in zase, ne pa tudi za soljudi in za skupnost. Pri sedanjem županovanju je namreč prisoten jasen in neusmiljen quid pro quo za vse izpeljane projekte, brez čuta za humanitarnost. Izpeljani projekti temeljijo na boleči učinkovitosti in hladni preračunljivosti. Kar manjka je toplina in čut za sočloveka. Županovi podporniki so uspešni ljudje, ki mu imajo kaj ponuditi v zameno. Ostali meščani in meščanke, ki primernih darov nimajo, na dan volitev ostajajo doma.
Ljubljana se je navadila, da Zoki “vse zrihta”, med drugim tudi službo za nedoločen čas, zazidljivo parcelo, prosto mesto v javnem vrtcu in spremembo gradbenega dovoljenja. Vendar imajo vse te usluge svojo ceno, zato je treba imeti nekaj, kar se lahko ponudi v zameno in kar se bo hotelo sprejeti v zameno. Sprašujem se, kaj na to porečejo vse tiste meščanke, ki si želijo službo za nedoločen čas, pa nočejo ponuditi drugega kot svoje izobrazbe in strokovnosti, pa tisti meščani, ki si želijo zazidljivo parcelo, pa ne znajo tako lepo peti, da bi jih bile pripravljene poslušati polne Stožice, pa tisti meščani, ki si želijo mesto v domu starejših, pa niso (dovolj) častni. Če drugega ne, tem meščanom in meščankam sedanji princip županovanja jasno sporoča, da se v mestu spodbuja elitizem med meščani. Zoki namreč za izbrane meščane naredi vse.
Princip politike pa ni trgovski, ampak solidarnostni. Župan bi moral “zrihtati samo najpotrebnejše”, vendar za vse in zastonj. Zrihtati brezplačne osnovne zdravstvene storitve brez čakalnih dob, kanalizacijo za vsa gospodinjstva, pretočnost cestnega prometa in dostopen javni potniški promet. Ker ne gre za izmenjavo dobrin med županom in meščanom. Gre za pravično razporejanje davkoplačevalskega denarja tam, kjer se ga najbolj potrebuje, in med tiste, ki so tega najbolj potrebni, brez zahtev po dodatnih protiuslugah in protiplačilih. Njim vizija bodočega principa županovanja želi sporočiti, da se v mestu ne bo spodbujal elitizem med meščani, temveč se bo spodbujala odličnost v vodenju, ki bo izpeljala vsebinsko izbrane projekte za vse meščane.
M. V.
