Pred volitvami leta 2018 smo v SDS napovedali velike spremembe in obljubili marsikaj. Po tem, ko je Marjan Šarec odstopil in je padla njegova vlada, smo prevzeli vajeti v svoje roke. Predsednik SDS Janez Janša je v koalicijo povabil vse stranke, da bi sodelovale in pomagale pri razvoju Slovenije. Povabilo so sprejeli v NSi, SMC in Desus. Tako se je pred letom in pol oblikovala desno sredinska vlada pod vodstvom predsednika vlade Janeza Janše.
Janez Janša je zagotovo politik z največ domačimi in mednarodnimi izkušnjami, ki ga ta trenutek premore Slovenija. To se kaže vsak dan pri njegovem vodenju Vlade RS, v zadnjih mesecih pa tudi pri vodenju Sveta EU. V času slovenskega predsedovanja, čeprav ga naši mediji večinsko ignorirajo, odmevajo pomembne in pogumne odločitve Evropske unije, ki jih s kolegi ministri oblikujejo ministri slovenske vlade.
V koaliciji smo stranke, ki programe uresničujemo, ne le pišemo. Pretekle vlade so pogosto v koalicijske pogodbe zapisali marsikaj, realizirali pa bolj malo. Minister Počivalšek, ki je bil minister tudi v Šarčevi vladi je povedal, da se nič niso mogli dogovoriti, posledično tudi nič niso naredili, medtem ko v tej vladi vse, o čemer se dogovorijo, tudi naredijo. To je možno zato, ker vemo, kje smo šibki in kaj je potrebno postoriti in to tudi v najkrajšem možnem času tudi naredimo. So pa za to potrebne kvalitetne ekipe posameznikov, ki so pripravljeni za dosego ciljev nameniti ves razpoložljiv čas, svoje znanje in izkušnje. In v SDS je takih ljudi veliko.
Ena od obljub pred tremi leti je bila tudi obljuba, da bomo uredili področje dolgotrajne oskrbe. Zakon se je pripravljal že skoraj dve desetletji. Zadnja varianta, ki jo je prejela ta ekipa ob prevzemu položajev na Ministrstvu za zdravstvo je nosila številko 127. Leve vlade, in predvsem stranka SD, ki je vodila področje sociale, in so jih polna usta obljub in skrbi za socialo ter starejše, v vseh letih, ko so bili na oblasti, niso uspeli pripraviti zakona. Zapravljali so denar za razne študije, namesto, da bi ga namenili za dolgotrajno oskrbo.
Zakon potrebujemo ne le za to, ker že leta obljubljamo Evropski komisiji, da ga bomo sprejeli, pač pa zaradi naših ljudi, ki ga nujno potrebujejo. Sedaj je dolgotrajna oskrba urejena v 6 ali 7 različnih zakonih.
Z novim zakonom to postavljamo na en imenovalec, kar bo omogočilo, da bodo dolgotrajne oskrbe deležni vsi, ki jo potrebujejo. Danes je dobro poskrbljeno za tiste, ki so v domovih starejših občanov, a veliko naših državljanov je doma, kjer je zanje bistveno slabše poskrbljeno ali pa sploh ne. Zakon prinaša pomoč tudi zanje, v obliki pomoči na domu, ki sedaj že poteka, a se jo bo okrepilo. Uvaja se tudi nova oblika – oskrbovanec družinskega člana. Že sedaj mnogi družinski člani skrbijo za koga v družini, a je to brezplačno in neurejeno, z uvedbo zakona pa bo tisti, ki bo skrbel za svojca lahko prejel 1,2 % minimalne plače, ali pa se bo tisti, ki pomoč potrebuje odločil za denarni dodatek, s katerim bo plačal nekoga, da mu priskoči na pomoč pri določenih opravilih, ki jih ne zmore sam. Nekatere oblike, kot je institucionalno varstvo (DSO, negovalne bolnišnice) ter pomoč na domu potekajo že sedaj in se bo s tem samo nadaljevalo, ločilo pa se bo nastanitveni del od dolgotrajne oskrbe in zdravstvenega dela.
Postopno pa se uvajata dve novi obliki dolgotrajne oskrbe: oskrbovanec družinskega člana in denarni dodatek. Denarni dodatek bo nadomestil dodatek za pomoč in postrežbo in bo višji od tega dodatka, ki ga sedaj prejemajo nekateri starejši in večina invalidov. Zakon prinaša tudi e-oskrbo, ki je v tujini že uveljavljena, pri nas pa še bolj na začetku in se šele razvija.
Zapletlo se je, ko je Zakon o dolgotrajni oskrbi potrdila Vlada RS in je prišel v Državni zbor. Opozicijske stranke t.i. KUL opozicije so sicer poudarjale, da zakon potrebujemo, a je bilo z njim vse narobe. Tako kot z ukrepi in drugimi odločitvami vlade. Spraševali so se od kje bodo sredstva za nove oblike dolgotrajne oskrbe, pa kdo in kako bo zadevo izvajal, poudarjali, da je zakon nejasen, da se mnogi deležniki z njim ne strinjajo,… Skratka, sami problemi.
Že poslušanje razprav na seji DZ je pokazalo, da večina zakona sploh ni prebrala, saj niso niti vedeli, kako bodo zadeve potekale, a so v isti sapi trdili, da se zakona ne bo dalo izvajati. Ko je po prvi obravnavi prišla na vrsto obravnava na Odboru za zdravstvo se je videlo, da gre zares in takrat so v opoziciji izbrali taktiko zavlačevanja, da odbor ne bi dokončal svojega dela pravočasno in zakona ne bi mogli potrditi na Izredni seji DZ, ki je že bila sklicana. Dva dni pred sejo Odbora je Zakonodajno pravna služba DZ podala veliko pripomb na zakon, a te niso bile vsebinske, pač pa nomotehnične. Opozorili so, da so nekateri členi nejasni in jih je treba zapisati bolj natančno, v nekaterih so bili sklici napačni, a tudi to je tehnična napaka, ter še nekaj drugih popravkov, zaradi katerih smo, skladno s parlamentarno prakso, pripravili amandmaje odbora. Dodatne amandmaje je nato pripravilo še Ministrstvo za zdravstvo, v sodelovanju z Zakonodajno pravno službo DZ. Ponovno tako, kot to običajno poteka. Ko so v opoziciji videli, da s svojimi manevri ne bodo uspeli, so želeli, da v soboto – izjemoma je bila seja Odbora v soboto, saj so vsi ostali termini zasedeni – ob 22.00 prekinemo z delom. Koalicijski poslanci smo se strinjali, da Odbor teče naprej in člene ter amandmaje sprejmemo, da je nato možna obravnava na seji DZ. O tem, podaljšanju delovnega časa, smo glasovali in večina se je strinjala, da z delom nadaljujemo.
Ob nervozi opozicijskih poslancev je poslanec Trček iz stranke SD celo grozil predsednici Odbora za zdravstvo, poslanki Anji Bah Žibert in sama sem opozorila, da je ob takih dejanjih potrebno poklicati varnostnika. Kolega Trček se je nato umiril, tako da ga varnostniki niso odpeljali iz dvorane, so se pa odločili, da bodo odbor obstruirali. Koalicijski poslanci smo z Desus-ovim poslancem Simonovičem nadaljevali s sejo in okrog druge ure ponoči, uspešno zaključili sejo. Načinu sprejemanja zakona so opozicijski poslanci KUL nasprotovali tudi na Izredni seji DZ, a je bil na koncu zakon v drugi obravnavi, s popravki, sprejet. Sedaj ga čaka še tretja obravnava, a prepričana sem, da bo na koncu zakon sprejet, kar je zelo pomembno, saj bomo po dolgih letih dobili nujno potreben zakon.
Nosilec dolgotrajne oskrbe bo ZZZS, kjer bodo preverili, kaj ljudje potrebujejo, izdajali odločbe, s katerimi bodo dodelili potrebno pomoč, oblikovali individualni načrt za vsakega upravičenca ter nadzorovali izvedbo. Podrobnosti bodo urejene še s Pravilniki, ki so praktično že pripravljeni, tako da bodo zadolženi takoj, ko bo zakon stopil v veljavo, začeli z delom.
Pa še nekaj besed o financiranju dolgotrajne oskrbe. Že sedaj se v blagajnah zbere kar nekaj sredstev za dolgotrajno oskrbo, a ne dovolj za vse, kar je predvideno z zakonom, zato je bila sprejeta odločitev, da prva 3 leta (2022-2024) potrebno razliko pokriva proračun, nato pa bi zbrali denar z novim prispevkom za dolgotrajno oskrbo, ki ga bomo vsi plačevali. Tako zadeve potekajo v tujini in tako bodo tudi pri nas. V kolikor zakon o prispevku za dolgotrajno oskrbo do roka ne bi bil sprejet, bi manjkajoča sredstva še vedno zagotavljal proračun RS.
Zato je tako pomembno, da vlada pelje politiko tako, da imamo nizko brezposelnost in visoko zaposlenost ter visoko gospodarsko rast, ker se le tako lahko polnijo zdravstvena, pokojninska in socialna blagajna. Ta trenutek imamo najvišjo zaposlenost v zgodovini države. Zaposlenih je 906.434 ljudi, kar pomeni bistveno višji priliv v vse blagajne. Ker se je zaposlilo kar 16.000 ljudi, ki so bili do včeraj brezposelni, se za te ne namenja več denarne socialne pomoči ali nadomestila za brezposelnost, pač pa ti ljudje delajo in prispevajo v omenjene blagajne. Zaradi spodbud za investicije in druga področja se je v proračun v letošnjem letu nateklo že 400 mio eur več prihodkov, kot preteklo leto. Če so spodbude namenjene pravim področjem, ne pa organizacijam na Metelkovi 6 ali nepotrebnim študijam, so rezultati dobri. Sredstev ni tako malo, pomembno je za kaj jih namenjamo. In ta koalicija jih namenja za prave stvari, za tisto, kar je nujno potrebno, za področja, ki so bila zanemarjena, od zdravstva, sociale do izobraževanja in obrambe.
Alenka Jeraj
(Kolumna je avtorsko delo posameznika in ne odraža vedno stališča uredništva portala).
Kolumna je bila prvotno objavljena na Portalu-os.si.
Preberite tudi:
Kolumna Alenke Jeraj: Medijem in opoziciji ni uspelo zrušiti vlade, pač pa zdravstveni sistem
