Demokracija je tudi to, da znamo živeti skupaj
Lani smo praznovali 30 let naše domovine Slovenije, za katero smo v Ustavo RS zapisali, da je demokratična, a imam občutek, da nekateri sploh ne vedo, kaj je demokracija.
Čeprav veliko govorijo o demokraciji in enakopravnosti, katere del so tudi različna mnenja in svetovnonazorsko prepričanje, zaženejo ob vsakem izrazu drugačnega pogleda na problem, vik in krik. Angažirajo doktorje in pomembneže slovenskega javnega življenja, ki so jih s svojo enostransko propagando ustvarili in ki svetovnonazorsko prihajajo z levega političnega pola. Ti romajo na Magistrat s prošnjo Zoranu Jankoviću naj kandidira, pišejo peticije in pisma, namenjene slovenskemu, v zadnjem času pa tudi evropskemu občinstvu, natančneje evropskim politikom. Vse kar se razlikuje od njihovega prepričanja naslavljajo z izrazi fašizem, diktatura ipd. Sprašujem se ali sploh poznajo pomen teh izrazov.
Ne razumejo, da so osnova demokracije volitve, na katerih ljudje izvolijo politike, ki jim zaupajo, saj verjamejo v njihov program in da ga bodo, v korist širše skupnosti, tudi realizirali. V vseh teh letih se je pokazalo, kdo samo obljublja, kdo pa se trudi obljube tudi izpolniti. Včasih lažje, včasih težje, tudi zaradi našega volilnega sistema, katerega značilnost je strankarska razdrobljenost in ko je veliko število strank v parlamentu, posledično pa v koaliciji oz. opoziciji, le to zahteva več usklajevanj, pogovorov in tudi kompromisov, ki vedno niso tisto, kar se je v času predvolilne kampanje obljubljalo. Še težje pa razumejo, da se lahko oblast tudi menja, kar je povsod po demokratičnem svetu normalno. Če politika svoje delo opravlja dobro, so poslanci nagrajeni s ponovno izvolitvijo, če ne, pač ne. Volivec ima vedno prav. Včasih je zaveden zaradi propagande, a tudi to se spreminja in nekatere to seveda moti.
Moti jih, da je po odstopu predsednika vlade Marjana Šarca, relativni zmagovalec volitev Janez Janša sestavil vlado. Zanje se je takrat začela diktatura in fašizem, čeprav je vse potekalo v skladu z našo Ustavo in zakoni, ki veljajo v tej državi. Ne prenesejo, da vlada nekdo drug. Samo oni, očitno, smejo vladati.
Moti jih, da se je v zadnjih letih ustanovilo več televizij, tiskanih in spletnih medijev, ki prinašajo drugačne informacije in odpirajo drugačen pogled na probleme slovenske družbe. Moti jih, da se oglašajo dvojni doktorji, ki so se izobraževali na prestižnih mednarodnih univerzah in tam celo predavali. Pa drugi pravniki, ki so spoznali, kako pravo deluje v razvitem svetu. Moti jih, da se oglasi sodnik, ki je z oprostilno sodbo zaključil enega najbolj razvpitih primerov, ko je pravosodje v zapor za umor poslalo nekoga, ki le tega ni zakrivil. Moti jih, če nekdo organizira Pohod za življenje in spodbuja, da bi ženske, ki so nenačrtovano zanosile razmislile o tem, da bi otroka obdržale in jim pri tem ponudi pomoč.
Moti jih celo oddaja Utrip, ko jo naredi novinar Jože Možina, doktor zgodovine. Vemo, da že leta gledamo sobotne Utripe, ki nam pogosto res dvignejo utrip, saj so tako enostranski in navijaški, da jih je prav težko gledati. Jaz jih že dolgo ne, kot tudi mnogi drugi gledalci, ki jih RTV Slovenija v zadnjem desetletju pospešeno izgublja. A to nikogar ne skrbi. Plače so, pa če nas kdo gleda ali ne, si verjetno mislijo nekateri. Z novim vodstvom so se stvari spremenile. Direktor RTV Slovenije in v.d. direktorja Televizije Slovenija se zavedata, da je za televizijo najpomembnejša gledanost. RTV Slovenija pa je bila ustanovljena ravno zato, da prinaša verodostojne, celostne in preverjene informacije ter, da probleme družbe osvetli z različnih zornih kotov. Ima posebno poslanstvo in vsi, ki delajo na RTV Slovenija bi se morali tega zavedati. Pa se, vsaj nekateri, očitno bolj, kakšno moč imajo in le to izkoriščajo za navijaštvo in pogosto neupravičeno kritiko do največje vladne stranke SDS, pa ne glede na to ali je v opoziciji ali v koaliciji. Vedno smo nečesa krivi. Stalno se obtožuje našega predsednika, ne da bi stvari sploh preverili. Spomnimo se afere »non paper«, pa pisma evropskim voditeljem, ki je bil problem do trenutka, ko se je zanj zahvalila nemška kanclerka Angela Merkel, da ne govorim o zadnjih izkrivljenih izjavah povezanih s Tajvanom. Saj ni treba hvaliti stranke SDS ali Vlade RS, je pa naloga RTV Slovenija, da gledalcem predstavi kaj se dela oz. bo še narejeno. Pošteno in uravnoteženo. In, ja. Tudi s kritiko ni nič narobe. A če gledaš poročila na RTV Slovenija imaš občutek, da je ves čas vse narobe. Podatki in številke pa govorijo čisto nekaj drugega. In tudi zato ljudje ne gledajo več poročil. Je bolje za njihovo zdravje.
Slovenija je v preteklih 6 mesecih predsedovala Svetu EU, a smo o tem komaj kaj zvedeli, medtem ko smo vsak dan spremljali sago z Novakom Đokovićem v Avstraliji, kar je za moj občutek manj pomembno od vodenja Sveta EU. Ampak, seveda, jaz nisem urednica na RTV Slovenija in kaj pa jaz vem, kaj je pomembna novica za državljanke in državljane Slovenije. To vedo samo tisti na RTV Slovenija.
Kako pomembna je vloga osrednje medijske hiše v času epidemije koronavirusa v drugih državah vidimo, če spremljamo njihove novice. Pri nas pa promocija anticepilcev, vsakega, ki se upa javno povedati, da ne bo spoštoval ukrepov, kako težko se bo testirati v šolah, potrebujemo več časa, šole čim prej odpret, sedaj zapret,… V zadnjih mesecih, ko je vrag vzel šalo in so se okužbe širile kot požar, bolnišnice pa so bile polne, se je tudi na ekranih TV Slovenija končno pojavil napis Cepimo se. A bistveno prepozno, saj je antipropaganda že naredila svoje. In izvajali so jo tudi na RTV Slovenija, čeprav se sedaj skušajo izogniti odgovornosti za slabo situacijo. Pred tem pa vsi možni pomisleki, iz minute v minuto spremljani protesti proti ukrepom, celo tako daleč so šli, da nas eden od gostov zmerja s hlapci, ker smo se odločili za cepljenje, voditeljica pa na to sploh ne odreagira.
Pa se vrnimo k Utripu in sploh Informativnemu programu TVRTV Slovenija.
Na spletni strani RTV Slovenije je zapisano, da je Utrip oddaja informativnega programa z najdaljšo tradicijo. Gre za redni tedenski pregled notranjepolitičnih, gospodarskih, družbenih in kulturnih dogodkov v državi, ki je bila ob njenem nastanku, leta 1988, še Jugoslavija. V oddajo so si utirala pot alternativna politična razmišljanja, informacije in slikovni materiali, ki v drugih oddajah takratnega informativnega programa, zaradi regulacije medijskega prostora, še niso uspeli ugledati luči sveta. Tudi v današnjem času je Utrip izrazito avtorska oddaja, s subjektivnim pogledom na najpomembnejše dogodke minulega tedna, pri kateri imajo ustvarjalci, pri pripravi oddaje, kar največjo mero ustvarjalne svobode. 5. člen Zakona o RTVS novinarjem, urednicam in urednikom in drugim, ki so neposredno udeleženi pri ustvarjanju in pripravljanju RTV programov nalaga, da morajo pri svojem delu še posebej zagotavljati nepristransko in celovito obveščenost, tako da imajo državljani možnost svobodnega oblikovanja mnenj.
Že pred leti so se na RTV Slovenija očitno odločili, da lahko tedenske Utripe delajo le preverjeni novinarji in v zadnjih letih je šla zadeva res v skrajnosti. A po 15 letih, pod novo urednico Informativnega programa Jadranko Rebernik, ki je bila tudi sama deležna šikaniranj, je Utrip lahko naredil dr. Jože Možina.
Ko Utrip naredi nekdo, ki je po prepričanju bolj desno usmerjen je to navijaštvo, nevredno RTV Slovenija, ko kdo z leve pripoveduje pravljice pa je ob zgražanju argument, da ima novinar ne le pravico, ampak tudi dolžnost kritično obravnavati politične in družbene odklone.
In kaj se očita Utripu prejšnje sobote, ki ga je naredil dr. Možina?
Je bila izrečena kakšna laž, kak napačen podatek? Potvarjala se je zgodovina. Kako, prosim? Domačini, ki so bili prisotni v času, ko se je dogajala takoimenovana Dražgoška bitka, so pričali o tem kako je bilo. In bilo je precej drugače od tega, kar so nam v bivši državi, pa tudi sedanji Sloveniji govorili tisti, ki menijo, da imajo oblast nad resnico. A zgodovina je učiteljica življenja. In če ne takoj, pa sčasoma vse pride na dan. Saj, če so člani Zveze borcev tako prepričani, da so vse počeli tako kot je treba, zakaj so pobite zazidali z 10 pregradami. Da resnica ne bi prišla na dan. In zakaj so uničili vse arhive in dokumente, ki bi dokazovali njihova junaštva. Ni logike, se vam ne zdi?
Dr. Možina je v svoji doktorski disertaciji, katere zaključek je knjiga Slovenski razkol, predstavil mnoge dokumente, ki kljub trudu, niso bili uničeni. In še in še jih bo prihajalo na dan.
Zrela družba se s tem sooči, prizna napake, ki so bile storjene in se za le te opraviči. Kot je dejal dr. Možina je bila oddaja narejena v skladu z novinarskimi standardi, Zveza borcev pa se ni sposobna soočiti z zmotami svoje preteklosti in pokazati sočutja do tragedije prebivalcev. In tragedij je bilo veliko. Če bomo znali ločiti domoljubni boj partizanov od komunistične revolucije, bomo lahko ponosni tudi na to obdobje naše domovine in bomo brez težav znali obsoditi tisto, kar je obsojanja vredno in se ne bi smelo zgoditi.
Za zaključek pa … Utrip to soboto je bil že tak, kot smo/ste ga navajeni in tisti, ki jih je Utrip dr. Jožeta Možine vznemirili prejšnji teden, bodo ta teden, po Utripu Mojce Šetinc Pašek, bolj mirno spali. Jaz pa si želim, da bo čim več dobrih novinarjev, ki bodo delali različne Utripe, kot smo svetovnonazorsko različni gledalci. In, ja, tudi jaz, kot Mojca Šetinc Pašek, želim novinarjem profesionalne drznosti. S poudarkom na profesionalne.
Škoda, da ne cenimo različnosti, ki nas bogati. Slovenija je domovina nas vseh in demokracija je tudi to, da znamo živeti skupaj brez obsojanj, žaljenj in omejevanja. Sicer pa. Vse to že piše v naši Ustavi.
Alenka Jeraj
Kolumna je avtorsko delo posameznika in ne odraža vedno stališča uredništva portala).
Kolumna je bila prvotno objavljena na Portalu-os.si.
Preberite tudi:
