26. maja je bila obletnica načrtovanega in hladnokrvnega umora dr. Lamberta Ehrlicha
Predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša je ob tem zapisal:
“Obletnica skrbno načrtovanega, hladnokrvnega umora preroka slovenskega naroda dr. Lamberta Ehrlicha sredi Ljubljane mora biti točka streznitve.
26. maja 1942, nekaj minut čez osmo uro zjutraj, sta likvidatorja Franc Stadler-Pepe in Kamil Kratochwill po naročilu Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča hlanokrvno umorila dr. Lamberta Ehrlicha in študenta Viktorja Rojica.
“Kdo so ti ljudje, ki so sposobni sredi krute vojne in tuje okupacije hladnokrvno moriti svoje brate“, se je nekoč vprašal pokojni profesor Justin Stanovnik? Ljudje, ki so se zbrali na pogrebu dr. Lamberta Ehrlicha, večinoma niso mogli doumeti, kako je to sploh mogoče. V kasnejših zapisih je Justin Stanovnik našel odgovor. Kaj takega naročiti ali izvršiti so zmožni samo ljudje posebnega kova. Ljudje, ki se imajo za več. Boljševiki. Ljudje brez sramu. Ljudje, ki so sposobni najbolj gnusna zločinska dejanja, ki se upirajo človeškemu umu, opravičevati z najbolj svetimi pojmi. Ali kot je v različnih izvedbah učil Boris Kidrič: “Komunist je humanist tudi takrat, ko neusmiljeno iztreblja razrednega sovražnika.“
Uveljavljanje tega načela je pomenilo uničevanje civilizacije v naših krajih, ki se je z vzponi in padci gradila stoletja in katere osnova je 10 Božjih zapovedi in navodilo “Ne ubijaj“. To načelo je zamenjala kultura smrti, ki se danes žal ponovno razrašča.
Tako kot leta 1942, tudi danes ljudje večinoma ne morejo razumeti, kako je mogoče, da se v Sloveniji, državi sredi EU in NATO, na javna mesta vračajo spomeniki diktature in drastičnega kršenja človekovih pravic. Da se ministrica parlamentarne stranke klanja množičnemu morilcu, druga ministrica pa uradno proslavlja nastanek zločinske KPS. Da se ukinja muzej Slovenske osamosvojitve in hkrati skrbno čisti spomenik krvavi državljanski vojni in revolucionarnemu terorju. Da poslanci strank vladne koalicije med svojimi nastopi javno izražajo simpatije do enostrankarske komunistične diktature. Da 5 ustavnih sodnikov sprejme neko odločitev, nato pa to isto odločitev čez nekaj časa 4 ustavni sodniki lahko razveljavijo. Da vlada države, članice EU, ukine Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Še posebej to zadnje bi moralo strezniti vsakogar. Pa je temu res tako?
Odkrite, javne grožnje s smrtjo politični konkurenci so se v Sloveniji pojavile pred dobrim desetletjem. Najprej bolj sramežljivo, nato pa je Državno tožilstvo oznanilo, da so praktično dovoljene, ker niso kaznive. Sledil je bum. Obešanje lutk s podobami politikov, brcanje replik naših glav pred parlamentom, zažiganje lutk s podobami ministrov naše vlade, poln trg transparentov z besedo SMRT, ki so bili serijsko izdelani v javnih zavodih. RTV SLO in POP TV ter vsi ostali t.i. osrednji mediji so slike in klice po smrti s teh polit kolesarskih orgij, kjer je večkrat izbruhnilo tudi fizično nasilje, veselo, brez kritične distance, iz dneva v dan, iz tedna v teden pošiljali v slovenske domove, dokler se strašna beseda SMRT ni ponovno udomačila. V tem ozračju je ljubljanski župan Zoran Janković kar z govorom prepovedal pokop od partizanov pomorjenih romskih žena in otrok na pokopališču na Žalah. Češ da so bili izdajalci. Ne da bi se tisti, ki vsak dan pridigajo o pravni državi, vprašali, ali ima Janković sploh kakršnokoli pooblastilo, da o tem odloča. In kje je zapisano?
Danes Golobova vlada s posebnim zakonom za nazaj briše prekrškovne kazni organizatorjem teh množičnih pozivov k SMRTI. Čeprav so bile večinoma formalno izrečene zaradi kršenja ukrepov za varovanje zdravja, kakršni so veljali po celi EU. Razumemo medvrstično sporočilo tega zakona? Vlada pod vodstvom SDS je določila dva nacionalna spominska dneva na žrtve množičnih morij prejšnjega stoletja. Dan spomina na žrtve holokavsta ter Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja.
Medtem ko že skoraj 80 let praktično preko celega leta potekajo različne proslave in žalne komemoracije na mestih zločinov nacional socializma in fašizma in nihče temu nikoli ne oporeka, je Golobova vlada Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja ukinila na sam predvečer druge obeležitve spominskega dne. Dneva nacionalnega spomina na žrtve holokavsta si zaenkrat še ne upajo ukiniti, so pa odkriti antisemiti tipa Boris Vasev na RTV SLO in drugod, kljub protestom iz tujine, vse bolj glasni, vladna stranka SD pa brez sramu še naprej deluje v vili, ki je nekoč pripadala pomorjeni Judovski družini Moskovič.
Barbarsko dejanje ukinitve nacionalnega Dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja je brez primerjave v zgodovini. Sporoča, da so zločini proti človeštvu v imenu njihove ideologije dovoljeni, njihove žrtve pa nevredne spomina. Da so svojci enih prvorazredni, svojci drugih pa drugorazredni državljani tudi takrat, ko gre za temeljno pravico do groba, žalovanja in spomina. Barbarsko dejanje, ki v povezavi s spet udomačeno grožnjo s SMRTJO v Slovenijo vrača duh državljanske vojne. Da je temu tako, priča neverjetna pomnožitev groženj s SMRTJO v vseh mogočih odtenkih, ki so se razrasle po javnem prostoru in ki jih dnevno preko vseh mogočih kanalov prejema tudi pisec teh vrstic.
Ljudje, ki jih izrekajo ali zapisujejo, se na javnih prireditvah kažejo z orožjem. Policijski funkcionar, ki mi je pred leti kar iz službenega računalnika grozil z likvidacijo, je bil na sodišču oproščen. Nekdanji šef Udbe Janez Zemljarič, ki ga je golobova vlada pokopala z vojaškimi častmi, mi je grozil z umorom. V Mladini je bila objavljena spletna igrica na temo, kako ljudi metati v jame. Organizirajo se dogodki na temo, kako leta 2023 postati partizan. Posamezni ostanki kolesariata, ki velikokrat postopajo pred poslopjem parlamenta, nam kar v prisotnosti policistov grozijo s smrtjo.
Tako kot ljudje, ki so se zbrali na pogrebu dr. Lamberta Ehrlicha, večinoma niso mogli doumeti, kako je to sploh mogoče in še manj, kaj jim je storiti, tudi danes večina dobronamernih ljudi v Sloveniji noče dojeti, kaj ponovno udomačena beseda SMRT in vzporedno kreiranje sovražnega ozračja dejansko pomeni. Zato se nekateri bolj zgražajo nad nami, ki smo na to opozorili, kot nad tistimi, ki s smrtjo grozijo.
V Sloveniji danes grožnja s smrtjo ni sovražni govor.
Obelodanjanje grožnje pa je. Da dejanja oblastnikov, ki smo jim priča danes, ko se žlahtna beseda SVOBODA (namesto da bi se vladajoči pod tem imenom ukvarjali z reševanjem težav ljudi in blaginjo) ponovno uporablja za opravičevanje globoko zavržnih, totalitarnih početij in dobesedno za omejevanje svobode govora, gospodarske pobude ter celo pravice do žalovanja, spominjanja in pokopa mrtvih, ponovno obujajo zlovešči duh DRŽAVLJANSKE VOJNE, mora biti jasno vsaj tistim, ki poznajo zgodovino 20 stoletja na naših tleh. Vedo, da kdor poveličuje zločin, ta ga je sposoben ponoviti. Za vse ostale in še posebej za tiste, ki sami grozijo s SMRTJO, takšne grožnje dovoljujejo ali jih celo javno vzpodbujajo, pa velja naslednje opozorilo.
Tisti, ki so leta 1942 ukazali umor dr. Ehrlicha in tisti, ki so ga izvedli ter opravičevali, so bili globoko skriti v ilegali, paradoksalno zaščiteni tudi s strani fašistov, saj italijanski okupator takrat še ni dovolil nobene organizirane samoobrambe, hkrati pa mu je ustrezalo, da komunisti pobijajo elito naroda, ki si ga želijo podjarmiti. Spomenike so si morilci postavili šele po vojni. Tisti pa, ki danes grozijo s SMRTJO, takšnim grožnjam ploskajo ali jih z naštetimi vladnimi ukrepi vzpodbujajo, so večinoma javno znani. Digitalni svet hrani vse te zapise. Zato pozor.
V primeru, da bi komurkoli padlo na pamet, da naroči ali ponovi dejanje, kakršno je vzelo življenje dr. Lambertu Ehrlichu ali Ivanu Krambergerju, to ne bo ostalo brez odziva.
Izbruhnil bo upor in ni dovolj oddaljene davčne oaze, kamor bi se lahko odgovorni poskrili pred roko pravice. Danes, ko se spominjamo mučeniške smrti enega največjih sinov slovenskega naroda, kličemo k streznitvi. Teh, ki so dobronamerni, da spregledajo nevarnost in pomagajo izgnati grožnjo s SMRTJO in nasiljem iz slovenskega javnega prostora. In teh, ki so jo spet načrtno in agresivno uvozili iz najbolj mračnih in tragičnih časov slovenske zgodovine, da se zavejo, da gospa s koso maha na obe strani. Na enem od zadnjih pogovorov s prof. Justinom Stanovnikom mi je dejal, da so nekoč prepozno spoznali, da ljudje posebnega kova razumejo samo ta jezik. Zato smo ga uporabili in verjamemo, da so ga razumeli.”
Uredništvo Avtor zapisa: Janez Janša
