Ideologija SDS je ideologija demokratičnih vrednot, parlamentarne demokracije, enakosti pred zakonom, svobodnega podjetništva, visoke stopnje zaščite svobode govora in zborovanja, človekovih pravic, osebnostnih pravic, pravice do dostojanstva!
V nadaljevanju objavljamo govor predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janše, ki ga je imel na včerajšnji slavnostni akademiji ob 31. obletnici delovanja stranke.
Najprej vsem skupaj lep pozdrav. Obhajamo 31. rojstni dan naše velike družine, Slovenske demokratske stranke, stranke slovenske pomladi, slovenske demokratizacije, slovenske ustavnosti in slovenske evropske poti. Stranke dr. Jožeta Pučnika, stranke Franceta Tomšiča in stranke, ki po Cankarju vidi narod, zato tudi narod vidi našo stranko. Hvala za udeležbo vsem, še posebej tistim veteranom naše 31 let dolge skupne poti. Hvala tudi moji ženi, ki je prišla kljub nočnemu dežurstvu. Hvala lepa. Pred enim letom smo obhajali okroglo obletnico, to je 30. rojstni dan. Bili smo še pred enimi volitvami, danes pa praznujemo pravzaprav po treh dobljenih volitvah, praznujemo pa žal tudi po več kot letu izgubljenih priložnosti za Slovenijo. In te priložnosti so bile izgubljene predvsem zaradi nespametnega, nerazumnega, lahko bi rekli, rasističnega izključevanja.
V tem času so ostale nenaslovljene težave mnogih. Pred nekaj tedni je ugledni evropski časopis Financial Times objavil veliko prilogo o demografski sliki Evrope. V tej sliki Evrope je Slovenija narisana kot država z največjimi dolgoročnimi demografskimi tveganji. Niti nismo zasledili v slovenskih medijih nobenega povzetka te analize, niti pri vladi, ki zdaj sicer opravlja samo še tekoče posle, nismo zasledili nobenega resnega ukvarjanja s to temo, kljub temu da smo na to opozarjali. Hvalevredna je bila okrogla miza, ki jo je organiziral predsednik države na to temo, kjer je bilo veliko, ne samo pametnega, povedano, ampak predstavljene tudi nekatere rešitve. Žal so tudi to slovenski mediji več ali manj spregledali. Tako da vprašanja, ki so bila odprta pred enim letom, so odprta še vedno.
Nekatera so še bolj pereča, od dolgotrajne oskrbe starejših, odseljevanja mladih ob hkratnem pomanjkanju delavcev v slovenskem gospodarstvu. Birokratska navlaka se je v tem času prej povečala, centralizacija je večja, tisti, ki se vsak dan vozimo v Ljubljano, stojimo v kolonah in zjutraj in popoldne oziroma zvečer, če je kakšna nesreča tudi ponoči. Danes ne samo da ne moreš v realnem času iz kateregakoli dela Slovenije v Ljubljano, ne moreš niti mimo nje. In to mimo mesta, ki ima 240.000 prebivalcev, ampak vanj se vozi vsak dan na delo skoraj 140.000 ljudi. Vsako leto je Slovenija bolj centralizirana, kar v zadnjem času ne škoduje samo pokrajinam, kot je Prekmurje, škoduje tudi Ljubljani, ker se duši v prometu, kljub temu pa stanovanjski sklad gradi stanovanja v Ljubljani, kjer je gostota že tako velika, kjer so številni problemi nerešeni, poleg tega pa so cene teh stanovanj še enkrat višje, kot, recimo, v Murski Soboti, v Mariboru, na Notranjskem, na Dolenjskem ali kjerkoli drugod, kjer so tudi boljše možnosti za kvalitetno življenje.
Tudi problem, na katerega smo opozarjali pred enim letom, se pravi povečevanje delitev brez osnove na prvorazredne in na drugorazredne, bi težko rekli, da je danes kaj manjši, še posebej v zadnjih tednih ponovno spremljamo ta »šlager«. Stanje v zdravstvu težko rečemo, da je boljše po enem letu. Svet se danes sooča z nevarnostjo pandemije. Nekaj dni nazaj smo prebrali v časopisih, kako je slovenska vlada poslala na Kitajsko 1.200.000 zaščitnih mask. Hvalevredna solidarnostna gesta, samo upamo, da sta kakšna dva milijona ostala tudi za Slovence. Kajti če spremljate kaj dogajanje okoli nas, vse države po svetu ustanavljajo krizne štabe, Svet za nacionalno varnost se sestaja na to temo. To je neka grožnja, ki se je s klasičnimi sredstvi ne da obvladat. Treba se je na to pripraviti tudi pri nas, a žal ne opazimo ničesar takšnega. Edina seja, ki je bila na to temo, je bila seja odbora za zdravstvo v državnem zboru, ki je bila sklicana na našo zahtevo, mediji pa so jo seveda zamolčali.
Kako to spremeniti? Slovenska demokratska stranka je doslej za številne volitve, za tiste, na katerih smo zmagali, za nekatere prej, predstavila celovite programe. Če bi se uresničevali, bi bilo stanje bistveno boljše. Nekatere stvari so se izboljšale, ampak to je v glavnem posledica rutine, tam, kjer je šlo za kvalitetnejše premike naprej, predvsem trdoživosti slovenskega gospodarstva. O tem, kako naprej, mislim da najlažje povem, če citiram zelo kratek stavek našega sodelavca v zadnji naši vladi, gospoda Tomaža Štiha, ki je ob medijskih poročilih, ko se je sestal mislim, da Forum 21 in razpravljal o viziji Slovenije, zapisal naslednje: »Ljudje, mnogo je vizionarjev v Sloveniji pa ni treba. Dovolj je, da si vsak Slovenec lahko ustvari dom, da mu ostane večina zasluženega, da ima dostopno kvalitetno zdravstvo in otroci šolstvo, varno starost in da živimo v miru in svobodi.« Sem že dolgo v tem političnem prostoru pa moram reči, da bi težko citiral kakšen bolj zgoščen stavek o tem, kaj Slovenci potrebujemo. V tem stavku je več ali manj skoncentrirano vse tisto, kar smo si želeli, ko smo glasovali za samostojno Slovenijo na plebiscitu. Skratka ni treba komplicirati, rešitve so relativno enostavne. Samo če nečesa nočemo rešiti, potem stvari zakompliciramo, sprejmemo še deset zakonov na isto temo pa še sto podzakonskih predpisov, ustanovimo komisije, ki preučujejo, na koncu pa se denar porabi, zgodi pa se nič. Prvi aksiom za napredek v moderni družbi, za večjo blaginjo, je ustvarjanje pogojev za trajno gospodarsko rast. Na ničemer drugem ni možno temeljiti realne blaginje kot na gospodarski rasti, na tem, da ustvarimo več.
V Slovenski demokratski stranki smo v zadnjih dveh mesecih organizirali pogovore z gospodarstveniki, s podjetniki, tudi z drugimi odločevalci v posameznih lokalnih okoljih oziroma v slovenskih regijah. Na petnajstih takšnih pogovorih je ne le sodelovalo z udeležbo ampak govorilo več kot 500 slovenskih podjetnikov. Govorilo! Se pravi, so lahko predstavili svoje probleme, svoje dosežke in tudi predloge. S kolegom Borutom, našim generalnim sekretarjem, sva dobila natančno rentgensko sliko slovenskega gospodarstva v tem času. Prav vse panoge so bile tam, vsi problemi. Lahko naštejem po vrsti, kaj tare vse gospodarstvenike v državi, kaj tare gospodarstvenike v posamični slovenski regiji. In tudi iz tega je možno potegniti sklep, da rešitve, ki jih potrebujemo, niso nič posebnega. So samo rešitve, ki delujejo, ki so prisotne tudi v drugih modernih državah. Nobene Amerike ni treba odkrivati in nobene tople vode izumljati.
Na teh pogovorih je beseda nanesla tudi na širše dogajanje v slovenski družbi. Gospodarstveniki sicer nimajo veliko časa, a včasih pogledajo kakšen prenos kakšne seje iz slovenskega parlamenta. Skratka, beseda je tekla tudi o širših zadevah in ugotovili smo, da danes v Sloveniji obstaja predvsem ena temeljna delitev na dve politični rasi. Prva misli, verjame in deluje v skladu s tem, da denar raste na drevesu, in druga, ki ve, da je denar treba zaslužiti. To je temeljna delitev v Sloveniji, iz katere izhaja tudi veliko konfliktov, ki v javnosti ali pa v medijih potem dobijo druge barve. Torej, poleg tega, da v prihodnosti zagotovimo normalne pogoje za gospodarjenje brez velikih eksperimentov, brez tega, da danes uvedemo nek davčni sistem, ki velja pol leta, pa potem to spreminjamo pa pride naslednja vlada pa to spet spreminjamo … To je samo negotovost, ki škoduje kakršnikoli predvidljivosti in doseganju boljših rezultatov.
Koraki, ki so potrebni, pa tudi če so krajši, morajo biti koraki, ki ostanejo, ki prinašajo stabilnost v gospodarsko okolje, ki zmanjšujejo birokratska bremena za doseganje boljših gospodarskih uspehov, ki omogočajo podjetnikom, da sami presodijo, kam se splača investirati, ne pa da država od njih pobira dodaten denar in potem država iz enega centra investira na podlagi vseh drugih logik razen podjetniških. Ključen ukrep pri tem je debirokratizacija. Slovenija je svetovni prvak po številu zakonov in drugih državnih predpisov na prebivalstva. Svetovni prvak smo! Če bi se pokali podeljevali, bi dobili zelo velikega. Naslednji pa bi bil pol manjši. Kdo pri zdravi pameti se lahko znajde v okolju, kjer velja 20.000 predpisov? V državi z 2.000.000 prebivalcev! Zato smo dali v naš program, da za vsak nov predpis, če bomo vodili vlado, bomo dva obstoječa ukinili ali združili, skratka poenostavili stvari. Če pogledamo zadnje leto, so stvari tekle v popolnoma obratno smer, seveda mi nismo imeli škarij in platna v rokah.
Naslednja stvar je decentralizacija. Kje piše, prej sem omenil ta primer stanovanjskega sklada, ampak kje piše, da morajo biti vse državne institucije v enem centru, v Ljubljani? To je fajn za tistega, ki se je rodil v Ljubljani in je imel šolo en korak zraven pa ima sedaj še službo dva koraka stran. To je fajn. Ampak tam, kjer so institucije, tam kjer je koncentracija znanja, vedenja, pristojnosti, tja gre tudi denar, tja gre potem tudi razvoj in danes imamo situacijo v Sloveniji, kjer imamo nek centralni del, ki je po razvitosti precej nad evropskim povprečjem, in potem večino ostale države, ki caplja za tem. Danes zborujemo v krasni regiji, v Prekmurju, »kjer svet je s soncem obsijan, tam je prekmurska ravan«, ampak sonce je premalo. Potrebne so tudi investicije, potrebni so ukrepi, ki bodo zadržali mlade tukaj, tako da se bo Slovenija približno enakomerno razvijala in bomo imeli, ko se rodimo ali pa ko se rodijo prihodnje generacije, približno enake izhodiščne možnosti za uspeh v življenju. Danes smo daleč od tega.
Potrebujemo tudi, in to je nek splošen temelj za harmonijo, za razumevanje, za sožitje v družbi, enakost pred zakonom. Brez delitve na tiste bolj poklicane in tiste manj poklicane, na prvorazredne in na drugorazredne. Potrebujemo tudi učinkovito upravljanje z državo. S tem imamo Slovenci od osamosvojitve naprej, da o tistem času prej ne govorim, velike težave. Ko smo nazadnje sedeli na seji izvršilnega odbora, je naš kolega, član izvršilnega odbora Milan Čadež rekel približno tole, se opravičujem, če bom malce po svoje povedal, ampak to sem si zapomnil. Rekel je: Ljudje vemo, če rabite dobro meso, greste k mesarju, če hočete, da vam nekdo izdela kvalitetno pohištvo, greste k mizarju. In to se ljudem zdi normalno. Po drugi strani pa veliko ljudi misli, da za vlado je pa vsak dober, ne glede na znanje, izkušnje, popravne izpite. Pa tudi če vlade poprej ni videl niti od blizu, nima nikakršnih izkušenj z vodenjem velikih sistemov, tudi če je na volitvah dobil 5 % ali 10 %, za vlado bo že dober.
Rečemo mi iz lastne izkušnje – vlada je, katerekoli države, tudi če je ta majhna, je najbolj kompleksen sistem, kar se tiče vodenja in upravljanja. Povprečno veliko ministrstvo lahko v enem letu naredi veliko, velike koristi, prispeva k velikemu napredku, lahko pa naredi tudi veliko škode. Lahko tudi ne naredi ničesar in potem naredi nekaj škode in nekaj koristi. Skratka upravljanje z državo nima primerjave in tukaj je pač popolnoma jasno, da je v Sloveniji nesposobna ali nesuverena vlada vedno interes ozadij, ki potem vladajo namesto vlade ali vladajo preko nje kot lutke ali pa celo mimo nje.
Zato da bi se nekako vplivalo na rezultat volitev po volitvah ali da bi se neko normalno stanje v demokraciji, ko pač pred volitvami vlada predstavi programe ali rezultate svojega dela, programe za naprej, opozicija predstavi svojo alternativo, kritiko vlade in potem ljudje presodijo na podlagi argumentov, kdo si zasluži večje zaupanje. Pri nas se to izkrivi. Nekaj mesecev ali tednov pred volitvami se pojavi, se lansira nek nov obraz. Ta nov obraz pravi, vlada je slaba, opozicija pa še slabša, tretja pot je potrebna, mi nismo z ničemer obremenjeni. To, da nič ne znajo, seveda ni pomembno, »mi smo novo upanje« in potem tako gre iz mandata v mandat. Ko se izkaže, da stvari ne funkcionirajo, se vzorec ponovi.
V Sloveniji smo šli doslej trikrat zaporedoma na predčasne volitve, tudi četrte so blizu, po vsej verjetnosti, in grem stavit s komerkoli, da bomo spet priča poskusu podobnega vzorca. Kljub temu, da se ve, da takšni poskusi ne učinkujejo, pa se verjetno še vedno da do določene stopnje zmanipulirati. Kljub arabskemu pregovoru, ki pravi: »Vi lahko osla našemite v konja, če to storite dobro, lahko to stvar morda celo prodate na sejmu kakšnemu naivnemu kupcu. Ampak s tem na konjski dirki ne morete zmagati.« Ko pride do dirke, se na semaforju pokažejo rezultati, poberejo se stave in potem mora mini nekaj časa, da se lahko kaj podobnega ponovi.
Kaj je nasprotje tega? Nasprotje tega je meritokracija. Se pravi, da se merijo učinki. Tako pri upravljanju s podjetji, z državo, v javnem sektorju. Da so merila jasna, da kriteriji za vse enako veljajo. Da se kadruje po sposobnostih, ne pa po tem, ali je nekdo prvorazredni ali drugorazredni, in da se ne izključuje. SDS je vedno pripravljena na sodelovanje na osnovi naših ustavnih vrednot. Vedno so teme pred volitvami, ko vlada pade, ko se vnamejo razprave, kakšne so alternative. Ali lahko sestavimo neko vlado, ki bo brez ideologije, ki ne bo odpirala ideoloških tem? Ponavlja se to v Sloveniji kot slab »šlager« že, ne vem, koliko časa. Pridejo iz Dražgoš in pravijo, »samo da se ne bo odpiralo ideoloških tem«. Vemo, kam tukaj pes taco moli. Po drugi strani pa je jasno. Z volilnim sistemom, kakršnega imamo, lahko zgradite neko delujočo večinsko koalicijo zgolj na osnovi tega, kar imamo Slovenci zapisano v ustavi. To so ustavne vrednote. Stvari bi bile danes v Sloveniji drugačne, če bi bile te vrednote nek »mainstream«, nek osrednji tok, ki bi ga vsi zagovarjali. V ustavi jasno piše, kaj je potrebno storiti, in da je tukaj tudi odločitev edinega organa, ki lahko presoja, kaj je v skladu z ustavo, če izbruhne spor med različnimi institucijami.
Slovenija ima neko dobro prihodnost samo, če bo možno neko večinsko poenotenje okoli te ideologije. To, kar smo zapisali v slovensko ustavo, je plod dogajanj, ki smo jih delno videli na teh spotih, je plod truda, žrtev, kot je bil dr. Jože Pučnik, je plod rezultata na plebiscitu, kjer smo Slovenci empirično dokazali, kaj si želimo, in je to edini trenutek v naši zgodovini, ko si je slovenskimi narod dejansko pisal sodbo sam.
In danes smo na neki točki, ko to žal ni več samoumevno, ko moramo en drugega prepričevati, da to, kar piše v ustavi, je ideologija, seveda. Je ideologija demokratičnih vrednot, parlamentarne demokracije, ne kakšne druge, enakosti pred zakonom, svobodnega podjetništva, visoke stopnje zaščite svobode govora in zborovanja, človekovih pravic, osebnostnih pravic, pravice do dostojanstva – slovenska ustava prepoveduje delitev na prvo in drugorazredne. To je naša ideologija in ko bo to večinsko sprejeto, bo tako, kot pojemo v naši državni himni.
V Sloveniji so stranke, ki imajo težave s tem. So stranke, ki jemljejo to, kar piše v slovenski ustavi, za malo poljubno. Mi vse te stranke vabimo, da malo premislijo. Vabimo tudi tiste, ki vztrajno, kljub temu da so naša vrata odprta, zavračajo sodelovanje. Vabimo jih, da po 75 letih pridejo iz gozdov, nehajo živeti v preteklosti in se obrnejo k prihodnosti. Samo tako bomo lahko v Sloveniji zaživeli plebiscitne sanje. Vrata SDS so bila, so in bodo tudi v prihodnje odprta za sodelovanje.
Predlagam, da danes preostanek večera namenimo temu, da nagradimo tiste, ki so dosegli najboljše rezultate pri delu in naporih naše stranke. Da se družimo, poveselimo, pa da pogledamo na življenje tudi z malo lepše plati. Iskrene čestitke ob 31. rojstnem dnevu naše velike družine. Ostanite ponosni in pogumni, kot je dejal dr. Jože Pučnik.
Bog živi našo domovino, bog živi ves slovenski svet!
U. C.
