Sabina Dermota je gospa, ki je šest let in pol sva z Baronom praktično nerazdružljiva. Skupaj hodita v službo, v trgovino, na banko, pošto, v javne ustanove, v gledališče, na razne prireditve, v vse vrste lokalov…
Dogodek, ki se je zgodil minuli konec tedna, jo je prisilil, da je pisala varuhu človekovih pravic. Potem ko sta se z možem odločila, da bosta prenovila stanovanje, sta v petkovih popoldanskih urah obiskala trgovino Harvey Norman v BTC-ju. Sledil je šok.
Besedilo objavljamo, kot ga je zapisala gospa Sabina:
Ko sva stopila skozi vrata in se napotila k prodajnemu pultu, sta nama naproti prišla prodajalec in prodajalka.
»No, to bo pa hitro«, sem si mislila, saj sva bila v trgovini edini stranki.
»Pes ne sme v trgovino!«, me je presenetil prodajalec.
»To je službeni pes«, sem mu pojasnila. Kljub dejstvu, da je bil opremljen s pripadajočo oprsnico z vodilom in vsemi oznakami, sem si mislila, da jih je morda spregledal.
»Vseeno, psi ne smejo v trgovino. Ali niste videli listka na vratih?«
Če bi videla listek na vratih, najbrž ne bi potrebovala psa vodiča slepih, sem si mislila in še enkrat vprašala: »Ali tudi moj pes vodič ne?«
»Ne,« je bil odgovor. Prodajalka pa je še pridala, da gredo lahko v trgovino le majhni psi, ki so lepo v torbici.
»To je službeni pes, ki gre z menoj povsod«, sem povedala.
Prodajalka pa: »Mi razstavne eksponate prodajamo.«
»Pa saj moj pes ne skače po sedežnih garniturah in posteljah«, se nisem dala.
»Tudi preproge prodajamo. Pes naj počaka pri vratih.«
»Prosim?!«, sem se začudila. »Ali veste, da 13. člen zakona o zaščiti živali pravi:
Psi-vodiči slepih in psi-pomočniki invalidov imajo skupaj s svojim skrbnikom vstop na vsa javna mesta in v sredstva javnega prevoza. Psom iz prejšnjega odstavka ni treba imeti nagobčnika na javnih mestih in v sredstvih javnega prevoza.«
»Ne, ne poznava tega zakona in to je privatna trgovina.«
»Če bi jaz prišel v trgovino na invalidskem vozičku, bi me dvignili z njega in me nosili po trgovini? Pes vodič slepih ima in opravlja za nekoga, ki ne vidi, enako funkcijo kot invalidski voziček za osebo, ki ne more hoditi«, se je oglasil moj mož.
»Za takšne primere je tamle klančina, gospo pa lahko vi spremljate po trgovini.« so ga podučili.
»Pa vi to čisto resno mislite?«, še kar nisem mogla verjeti, da naj bi izšolan pes vodič, ki mi pomaga premagovati vsakodnevne ovire in je uradno vreden 9,000.00€, zame pa je neprecenljiv, moral ostati pri vratih?«
Ker me je imela že čisto zadosti, je besedo prevzela prodajalka: »Morate razumeti gospa, da je lahko kdo alergičen na pasje dlake. To je tako, kakor, če je nekdo alergičen na oreščke in poje lešnik, od tega lahko umre!«
No, to pa je bilo dovolj. Razočarana, užaljena in hudo žalostna sem zapustila trgovino.Vljudno vas prosim, če lahko vodstvu trgovine Harvey Norman in njihovim zaposlenim uradno sporočite, da invalidi nismo drugorazredni državljani, da je naš denar ravno toliko vreden kakor denar drugih njihovih strank, ter jih podučite, da pravila, ki jih določijo v trgovini ne smejo biti v nasprotju ter nad zakonom, ki ga določi država. Ne navsezadnje se omenjena trgovina nahaja na območju Republike Slovenije za katero veljajo napisani zakoni, ki naj ne bi bili sami sebi namen, ampak se morajo dosledno upoštevati in izvajati.
V pričakovanju vašega odgovora in ukrepanja se vam iskreno zahvaljujem za pomoč in razumevanje.S spoštovanjem,
Sabina Dermota
Zgodba se je srečno razpletla, saj so jo poklicali iz trgovine in se ji opravičili ter ponudili odškodnino, ki je ni hotela sprejeti, ker njen namen ni bil služiti. Lahko s ne bi.
Zato se sprašujemo, kdahj bo vlada pripravljena prisluhniti perečim zgodbam, ki dnevno nstajajo v živlljenju slepih in slabovidnih? Kdaj bo ministrstvo uveljavilo nalepke za pse vodiče kot jih poznajo mnoge države? Koliko podobnih zgodb se mora zgoditi, da se bodo pristojni zganili in pristopili k reševanju problematike?
Kot je zapisala gospa Dermota – Komaj čakam dan, ko bo na trgovinah znak: »Vzgojeni psi na vrvici, s svojimi lastniki, dobrodošli.«
A. K.
