Zadnje mesece nas v medijih aktivno seznanjajo z možnostjo “pomoči pri samomoru”. Društvo Srebrna nit, ki jo vodi Meden Maroltova, bo izvajalo kampanjo, v kateri bo “osveščalo” javnost o dostojanstveni smrti.
Zbirali bodo podpise (5000) za vložitev predloga zakona o evtanaziji v Državni zbor. Ob tem se postavlja kup vprašanj o moralnem in etičnem vidiku tega početja. Pa tudi mnogo dvomov v korektnost postopka in pošten namen izvedbe.
Na Nizozemskem so Zakon o evtanaziji sprejeli leta 2002. Do danes se je število “usmrtitev” povečalo za petkrat. Strokovnjaki za etična vprašanja dvomijo, da bi se število prosilcev tako povečalo in opozarjajo na možnost zlorab.
Tako naj bi aktivisti, zagovorniki evtanazije, prepričevali mlade invalide, ki so to postali zaradi nesreč, naj se odločijo za dostojanstveno končanje življenja. Zlorabili so prvi šok človeka ob soočenju z dejstvom, da bodo dosmrtno vezani na invalidski voziček. Po izvršeni evtanaziji pa naj bi jim odvzeli notranje organe brez njihovega privoljenja.
Tu se postavlja vprašanje ali se lahko oseba zadnji trenutek premisli in pove, da ne želi evtanazijo. Evtanazija brez soglasja ni evtanazija, ampak umor v slogu nacističnih praks.
Zato so Nizozemci sprejeli nov Zakon o evtanaziji, ki pravi, da za evtanazijo zadostuje prva opredelitev (možnosti sta bili dve v daljšem časovnem obdobju). Možnosti za “popravni izpit” ni!
Poseben problem pri izvajanju “pomoči pri samomoru” predstavljajo psihični bolniki. Zaradi bolezni niso sposobni polne avtonomije. Nekaterim pa je odvzeta opravilna sposobnost. Tako bolne osebe se zlahka prepriča v nepovratna dejanja. Pa bo njihova privolitev res verodostojna? Kdo bo v resnici odločal namesto njih?
Posebna kategorija so neozdravljivo bolni otroci. Mladoleten otrok (vsaj do 15 leta) ne more samostojno odločati o svojem življenju ali smrti. Po 15. letu pa šteje, da je sposoben sprejemati odgovornost, torej ima pravico tudi soodločati, kar je še posebno nevarno. V adolescenci so mladostniki še posebej dovzetni in ranljivi.
Še posebej pa se problematika uvedbe evtanazije dotika starejše populacije. Ti so zaradi bolezni, osamljenosti in nizkih prejemkov lahka tarča raznih aktivistov. Razkroj medsebojnih in družinskih vezi, ki se dogajajo po Evropi in tudi pri nas, napeljuje starostnika k miselnosti, da v družbi ni več zaželen in da se mora umakniti, ko ni več produktiven. Sodobna družba označuje upokojence kot zajedavce, čeprav so s svojim dolgoletnim delom ogromno prispevali za današnjo družbo in so povsem upravičeni tudi do uživanja sadov svojega dela.
Konservativna družba odločno zavrača evtanazijo, saj po splošno veljavnih normah spoštuje življenje od spočetja do naravne smrti. Tudi v 17. členu Ustave piše, da je človekovo življenje nedotakljivo. Tako je večina držav ukinila smrtno kazen, saj ni mogoče dokazati popolne krivde.
V današnjem času je medicina in protetika napredovala do te mere, da lahko invalidom olajša gibljivost in mobilnost. Starejšim osebam naj bo omogočena kvalitetna dolgotrajna oskrba v domovih za ostarele. Neozdravljivo bolnim pa danes lahko nudijo učinkovita sredstva pri lajšanju bolečin.
Odločitev ali ima posameznik pravico končati svoje življenje, ne bi smela sprejemati (zdrava) civilna družba. Še posebno ne v taki konfuzni družbi kot jo poznamo in imamo danes. To bi imelo daljnosežne nepopravljive posledice za skupnost v kateri živimo in ustvarjamo.
Največjo skrb bi morali posvečati dolgotrajni in paliativni oskrbi starostnikov, psihični podpori mladostnikom in invalidom ter staršem neozdravljivo bolnih otrok.
Življenje je enkratno in lepo – kljub vsem težavam, ki jih moramo prenašati vsak dan. Zato pozivam – ne podpisujte peticij in svoje smrtne obsodbe.
Živeti pomeni dihati, vonjati, gledati in slišati – naravo in svoje bližnje do zadnje ure življenja.
Uredništvo Avtorica članka Jelka Vtič Suhadolnik
