EU si zadnje čase prilašča vse več pristojnosti, ki so v preteklosti spadale pod okrilja držav članic, kot na primer na polju kulture.
Zadnji zakonodajni akt (EMFA oz. akt o medijski svobodi) je tipični primer radikalne regulacije, ki nekoč avtonomni medijski prostor na nacionalni in evropski ravni potiska v popolnoma odvisen položaj, v katerem vladajo pravila, obveze, sankcije, kar pomeni kršitev načela subsidiarnosti, na katerem temelji EU. Ni dobro, da se je EU odločila za t.i. trdo regulacijo. Lahko bi sprejela akt, ki bi večinoma temeljil na priporočilih. Razumemo, da nekatere zadeve morajo biti regulirane – že iz normativnih in tehničnih razlogov. Toda regulacija je pretirano restriktivna, kar imponira političnim silam z nedemokratičnim refleksom v državah članicah, kot je denimo Slovenija.
Obema zakonoma (evropski je že sprejet, slovenski zakon o medijih se sprejema) je skupno, da se ne fokusirata na to, kaj je dobro za državljana, tistega, kateremu so sporočila namenjena. Logika te intervencije je obrnjena na glavo. Lahko bi rekli, da rep maha s psom. Namesto svobodnega medijskega prostora, katerega srčika je celovito in pošteno obveščanje, bomo dobili močno zbirokratiziran medijski sistem, ki bo ščitil interese določene politike. To je politika, ki ne mara svobode, tržnih zakonitosti, ampak zabetoniran sistem pravil.
Da evropski levici obvladovanje medijskega prostora veliko pomeni, dokazuje tudi nenavadna politična proaktivnost podpredsednice Evropske komisije in komisarke za vrednote in transparentnost Vere Jourove. Že pri sprejemanju EMFA je čutila potrebo, da je eksplicitno potrdila, da uredba pomeni instrument pritiska na Madžarsko in Poljsko. Še prej je nezakonito intervenirala v Sloveniji, kjer se je sprejemala novela zakona o RTV, katerega implementacijo je sprva Ustavno sodišče (US) zadržalo. Po njenem obisku US je slednje spremenilo mnenje. Ko je zakon začel veljati, je vlada brezkompromisno zamenjala vodstvo zavoda nacionalne televizije. Kasneje je bil del zaposlenih deležen še nasilja, poniževanja, blatenja, laži in naposled so bili odstranjeni z delovnega mesta (primer oddaja Panorama, v kateri se nikoli niso opredeljevali za eno ali drugo politično opcijo). Vse to je posledica »medijskega puča«, ki ga izvaja skrajno-leva oblast na nacionalni televiziji in odločilne intervencije v zakonodajni postopek, ki ga je skoraj zagotovo opravila omenjena komisarka. Ko je avtor tega prispevka zahteval objavo dokumentov njenega obiska, da bi dokazal nezakonito politično intervencijo – ni nepomembno dejstvo, da Jourova spada v isto politično skupino kot vladajoča stranka v Sloveniji -, jih ni hotela razkriti, kljub temu, da jo je k temu neposredno pozvala tudi Emily O’Reilly, evropska omdusmanka. Skratka, komisarka za vrednote in tranparentnost krši svojo lastno zakonodajo, dela v nasprotju z vrednotami, ki jih zastopa. Dejansko je padla v institucionalni konflikt z evropskimi institucijami.
Levica torej ne izbira sredstev za nadzor nad mediji. Najprej so si podredili mainstream medije (npr. RTV), ki se financirajo z davkoplačevalskim denarjem. Neposlušne medije čakajo palica, izbris in druge restrikcije, ki bodo dobile v novem medijskem zakonu tudi pravne podlage.
Ni nepomembno dejstvo, da je svobode v medijih v Sloveniji veliko manj, ko so na oblasti leve politične stranke. Tako tudi kažejo indeksi medijske svobode. V zadnji analizi lanskega leta, ki jo pripravlja organizacija Reporters without borders, se je Slovenija znašla na katastrofalnem 50. mestu, celo za Gambijo. V času prejšnje desnosredinske vlade (leta 2021) je bila kar štirinajst mest višje.
Skratka, lahko zaključimo, da takšno podržavljanje prostora, ki bi moral biti čim bolj svoboden, ni primerna. Vlada nima pravice, da davkoplačevalski denar selektivno namenja sebi naklonjenim medijem. Po 35 letih tranzicije bi težko rekli, da imamo v Sloveniji podedovan kulturni problem, da je v glavah ljudi še vedno star miselni obrazec, da mediji služijo oblastem in da avtonomija, ko je v ospredju profesionalno, pošteno in odgovorno delo, še ni prevladujoča v miselni strukturi ljudi. Ne moremo sicer trditi, da nimamo kulturnega problema, ki se kaže v »demokratični lenobi«. Bliže smo resnici, če ugotavljamo, da je slovensko politično sceno spet »presenetil« levi radikalizem, ki je bil zadnja tri desetletja vsaj deloma marginaliziran. Ta oblast razume totalno, se pravi totalitarno.
Toda čas ne dela za ekstreme niti za pretirano regulacijo na nobenem družbenem področju, še najmanj na polju medijev, ki ga je pri nas doletel »dvojni« odmerek, bruseljski in slovenski. Vse več recipientov namreč pridobiva informacije iz večih in različno usmerjenih virov. Javnost je vse bolj izobražena in vešča ter razumno selektivna pri pridobivanju in razumevanju informacij, ki so na voljo. In to je edina naravna ovira levičarskim ekstremistom, da ne bodo trajneje penetrirali družbe in njenega najbolj vitalnega dela – medijev.
Spletno uredništvo Zapisal dr. Milan Zver Več si lahko preberete tukaj
