Prva stvar, ki drm jo je videla v Ljubljani, ko je taksi ustavil, je bila restavracija Sarajevo 1984. Je zapisala dopisnica nemškega medija Deutsche Welle.
Ljubljana balkansko mesto?
»Mesto je na žalost prazno. Ko se sprehajam po Prešernovem trgu, razmišljam o nekaterih preteklih časih: zame je slovenski pesnik France Prešern še vedno moj pesnik, del moje kulture, Slovenija pa je včasih moja domovina, včasih ne več. Tako blizu kot daleč. Natančneje: čustveno še vedno moja domovina, racionalno, torej objektivno, ne več,« piše in presenečeno dodaja, da je videla na oknu Ljubljane viseti jugoslovansko zastavo.
»Ko govorim o svojem presenečenju z zastavo, mi Slovenec (spet v mojem “maternem jeziku”) reče: “In zakaj ne?!” “Ima jugonostalgijo,” je dejal hotelski receptor, ki me je prej, potem ko je videl moje ime, okaral, ker sem ga nagovorila v angleščini. Ena Slovenka (tudi v mojem “maternem jeziku”) pravi: “To je del naše skupne zgodovine.”,« še piše novinarka.
Reportaža Ilićeve o Ljubljani (novinarka se je rodila v BiH) je pravzaprav velika sramota za Slovenke in Slovence. Tudi sama se v reportaži sprašuje, kako je mogoče, da v Ljubljani visi jugoslovanska zastava in kako je mogoče, da jo ogovarjajo v srbohrvaščini.
DK
