Na letošnjih lokalnih volitvah, ki bodo tretjo nedeljo v novembru oz. 20. novembra, se v Ljubljani na listi stranke SDS za svetniško mesto poteguje tudi Anton Grošelj, ki že več kot dve desetletji živi na Rudniku.
Sem Rudničan že več kot dve desetletji, prihajam pa iz Dolenjske. Po izobrazbi sem inženir informatike. Ta del Ljubljane mi je tako simpatičen tudi zato, ker je celo govor mnogih meščanov te četrti vsaj v osnovi podoben mojemu dolenjskemu, če seveda zanemarimo kakšno preveč zavito dolenjsko sinusoido. Mislim, da je rudniški del Ljubljane prav tako tudi lepo spojen s prvimi izpostavami dolenjskega gričevja, poseben pečat pa mu daje še obrobje znamenitega ljubljanskega Barja. Avtocestni razcep Malence, ki tudi nastopa v tej predstavi, je romantično seveda manj učinkovit, saj vsi vemo, da sodoben način življenja zahteva tudi nujne odmike od naravnih lepot. A ne zmeraj.
Pred leti sem v neformalnem pogovoru slišal samozavestno, morda bolje: samozadovoljno povedan stavek, ki ga je izgovorila neka znana starejša oseba, ki je bila blizu tedanje in trenutne mestne oblasti: Na Rudniku ob Dolenjski cesti gradimo dva nova bloka. Joj! Bil sem svetnik v četrtni skupnosti, pa o tem takrat nisem nič uradnega vedel, pa verjetno tudi svet ne. Kasneje sta bila oba stanovanjska bloka resnično zgrajena. Kdo so to »mi«, ki vedo? Podjetniki in privatni investitorji zagotovo niso bili, kaj potem so? Pa tudi, kakšen poglobljen razmislek (poleg denarja najbrž) jih je vodil k tej gradnji in potem še k mnogim drugim tovrstnim gradnjam (tudi) na barjanski zemlji na tem koncu Ljubljane? Dober odgovor na takšna vprašanja se seveda skriva v organizaciji in prioritetah porabe mestnega proračuna, v tem, kaj je važnejše od česa drugega, kaj in kakšna naj bo Ljubljana…
Torej to me zanima in v to bi se poglobil, zdaj ko sem po dobrih štirih desetletjih relativno aktivnega dela v službah prispel do upokojitve in ko imam časa vendarle več, ko lahko razmišljam tudi o smiselnosti prekomernega betoniranja namesto prijaznega urejanja življenja v glavnem mestu in tudi zato kandidiram za Mestni svet na listi Slovenskih demokratov, stranke torej, ki zna pri razmerju betona in kulture znotraj napredka uporabljati prav lekarniška merila, da bi bila kombinacija sestavin za sedanjost in prihodnost skupnosti čim boljša. Kandidiram, ker zdaj ni ravno tako in bi se dalo marsikaj izboljšati, kaj izpustiti ali kdaj pa kdaj vsaj opozoriti na pretiravanje. Zakaj toliko stanovanj na kupu, če je prostora na širšem območju mesta in primestju dovolj?
Zdi se, da je tudi s tukajšnjim prometom, ki ga je zaradi hipertrofije veleblagovnic preveč, podobno kot s hormonom inzulinom in glukozo, ko naši možgani pošiljajo čedalje večje zahteve po sproščanju inzulina, da bi nas rešili pred katastrofo prekomerne glukoze v krvi in potem gre vse v malor…pardon….v maščobe. Potrebno je biti bolj previden, seveda tako pri hrani kot pri veleblagovnicah. Naj nas vendar ne silijo, da postanemo odporni še na promet, če smo že vse bolj odporni na inzulin, mar ne?
In naj nazadnje navržem še naslednje: Ob pridušanju županstva nad ekološko sprejemljivostjo dunajske šole sežiganja odpadkov (tudi sam zaupam Avstrijcem) nekateri vendarle ne pozabljamo, da so ogromne ekološke razlike tudi med tonami pokurjene nafte za ogrevanje v privatnih hišah in paletami lepo dišečih smrekovih peletov, še posebej če bi si uporabniki po sprejemljivih cenah in subvencijah lahko opremili dimnike z učinkovitim vodnim filtrom. Pa še les bi lahko bil slovenski. Žal pa so peleti dodatno zaradi že pregovorne ekonomske uspešnosti najboljših vladnih elektrikarjev neznosno dragi.
Anton Grošelj
