V preteklih dveh tednih ste v slovenskih medijih brali različne zapise o mojem domnevnem dojemanju kulture. Kot zadnja je bila kolumna Mihe Mazzinija, objavljena na spletni strani Siol.net. Spodaj je moj odgovor vsem tistim, ki širijo laži in nestrpnost.
V kolumni Diktatura povprečnosti je Miha Mazzini zapisal, da sem glasbo ansambla Modrijani “označila za najvišji, zaključni stadij slovenskega ustvarjanja”, kriki, ki ste jih v daljavi slišali ob branju izpovedi Romane Tomc, “pa so bili samomori njenih učiteljic slovenščine”. Opozarjam ga, da oznake nisem uporabila, in Mazzinija sprašujem, kako je lahko popolnoma spregledal poanto sporočila in napisal popolno laž:
“Ne, spoštovani gospod Mazzini, v zapisu, ki ga omenjate in sem ga objavila na svoji facebook strani, glasbe ansambla Modrijani nisem označila za “najvišji, zaključni stadij slovenskega ustvarjanja”. Ne razumem, kako lahko tako zelo obrnete moje besede, popolnoma spregledate poanto celotnega sporočila in napišete popolno laž. V povezavi z Modrijani sem zapisala, da jih ljudje radi poslušajo in predpostavila, da bo njihov naslednji koncert, ko ga bodo imeli, razprodan. Morda ni res?
Bi se morala, po vašem mnenju, in mnenju vseh nestrpnežev, ki so se oglasili in modrovali o kulturi, sramovati, da poslušam tudi slovensko glasbo?
Ne, ne sramujem se!
Hočete reči, da smo tisti, ki nam je všeč slovenska narodna glasba, malo manj brihtni in malo manj vredni? Ne, nismo!
Presenečeni bi bili, če bi vedeli, koga vse še izredno cenim in ploskam njihovim kulturnim stvaritvam.
To bi vam čisto podrlo konstrukt.
Spoštujem vse vrste okusov, nikogar ne obsojam in nikomur se ne posmehujem. Na drugi strani pa strpnosti in spoštovanja različnih okusov ne bi mogla pripisati tistim, ki sami sebe naglas razglašajo za takšne. V resnici njihova strpnost seže samo do tam, kjer se konča njihov okus in njihovo prepričanje. Pa naj gre za kulturo ali politiko.
Zapisala sem tudi nekaj drugih stvari, ki ste jih, najbrž namerno, spregledali. Recimo to, da je slovenska kultura naše bogastvo, ki ga moramo skrbno varovati in tudi finančno odpirati. Zapisala sem, da bi si marsikdo zaslužil podporo in priznanje za prispevek k slovenski kulturi, pa je prezrt. Imamo ogromno mladih, perspektivnih, nadarjenih, sposobnih, ki potrebujejo spodbudo, da razvijejo in predstavijo svoj dar.
Težko bi rekli, da so prezrti vsi. Država številnim kulturnikom plačuje socialne prispevke, daje subvencije, financira prireditve, nagrajuje dosežke, štipendira. Ne glede na to, denarja za kulturo nikoli ne bo dovolj. Vedno bi lahko dali še več. Seveda že samo misel, da bi lahko nekaj naredili tudi na tem, da bi sredstva, ki so na voljo, porazdelili bolj pravično in porabili bolj racionalno, pri marsikom sproži zelo burno reakcijo. Kdo bi si drznil ugibati, zakaj.
Spregledali ste celotno poanto mojega sporočila, ki se zaključi s povabilom vsem, da letos obiščemo čim več kulturnih prireditev in s tem pomagamo slovenskim ustvarjalcem. Nobenega navijanja in selekcije ni bilo v tem povabilu.
Vsak naj prispeva po svojih močeh in po svojem okusu.
Naj za konec dodam samo še to, da je bil zapis objavljen ob robu razprav o bonih, ki jih je vlada namenila za spodbujanje turizma. Z veseljem podprem tudi podoben predlog za obisk kulturnih prireditev. Ja, slovenska kultura je naše bogastvo, lepo bi bilo, če bi se tega bolj zavedali.
S spoštovanjem,
Romana Tomc”
