Ko so se vrtoglavo zvišale plače zaposlenih v javnem sektorju in dvignile pokojnine, je bilo eno samo veselje. Tisti, ki so spraševali, kdo bo to plačal, so bili proglašeni za nejeverne Tomaže, če ne že za škodoželjneže, bedake ali grde kapitaliste. V državi, kjer se cedita med in mleko, so taka vprašanja povsem neumestna, je bilo razumeti.
Kmalu so ta postopni prehod v zlato dobo socializma občutili prav tisti, ki jim je bil med drugim bil med drugim boljši standard namenjen-upokojenci. Ko so dobili nove položnice za oskrbnino v domovih za starejše. Niso mogli vstati z vozička, postelje in narediti še kaj iz povečanega obsega dela, kakšno naduro ali malo pofušati, da bi si lahko plačali razliko. Presežek, ki so ga dobili s povišico pokojnine, so lepo namenili za plačilo višje oskrbnine. Še več, če presežek njihove pokojnine ni zadoščal, so za njih poskrbeli otroci. Saj vemo, otroci naredijo za starše vse, da bi jim bi bilo na stara leta dobro. Toda tudi ti otroci skrbijo za svoje otroke, ki še študirajo in jim plačujejo nastanitev, saj ne dobijo vsi študenti poceni postelj v študentskih domovih. Še huje je, če imajo ti otroci že svoje otroke v vrtcu pa jim je treba pomagati še pri plačilu vrtca.
Tudi ljubljanski vrtci so zaradi dviga plač zaposlenih dvignili cene. Pri tem najbolj trpi srednji sloj, ki ni tako blagoslovljen, kot tisti z minimalnimi plačami ali brezposelni, ki jim malodane povrne vse stroške država. Prav ti mladi, ki si utirajo pot v ustvarjalno življenje, mladi, ki tvorijo z družinami srčiko naroda, so najbolj prizadeti ali pa, če hočete, še bolj so prizadeti njihovi starši, ki jim morajo pomagati, ob tem pa še skrbeti za svoje ostarele in nemočne starše v domovih za ostarele. Preprosto, ni moralno, da si država izmisli izdatek, ki ga izstavi najbolj ranljivim skupinam, starejšim in onemoglim ter mladim družinam. In ja, niso vsi mladi zaposleni v javni upravi, mnogo jih dela v gospodarstvu, kjer pa plačna malha pač sledi logičnemu zaključku-uspešnosti podjetja.
Namesto da bi znižali davke in ob koriščenju evropskih sredstev dali zagon gospodarstvu, da bi to ustvarilo toliko kot avstrijsko gospodarstvo, s tem pa tudi pripomoglo k zvišanju plač, prevalijo stroške na najbolj ranljive skupine, ko dvigujejo plače brez realne osnove, ki se ji reče zaslužek. Ne bi si mogla niti misliti, da lahko sredi razcveta na koncu pride do pomanjkanja. Ampak ta scenarij smo videli že v Venezueli. Kaže, da nas čaka vendarle ta pot.
Naše drago, najlepše mesto na svetu pa bi lahko državi dalo svetal vzgled. Vsem staršem bi lahko dalo polne subvencije, tako da jim ne bi bilo treba nič plačati. Zakaj že? Ker je dokazano, da je otrokova pot skozi življenje uspešnejša z boljšo izobrazbo. Ker obiskovanje vrtca dokazano pripomore k boljšemu delu v šoli. In ker imamo realno osnovo. Denar. Denar, ki ga namenjamo migrantom. Prosim, migrantom, ne beguncem, ki prihajajo z vojnih območij (kje so že ta območja danes in kako obširna so?).
Tako bi Ljubljana pripomogla k družinski politiki, mladi bi manj bežali v tujino, zaslužili bi zase in za državni proračun, ki mora podpirati pokojninsko blagajno, predvsem pa bi imeli več otrok. Tako županom ne bi bilo potrebno tarnati, da morajo plačevati nezasedena mesta v vrtcih, ki so jih v letih, ko so Slovenci imeli več otrok zaradi odlične družinske politike Janševe vlade v mandatu 2004 do 2008, dogradili in zgradili na novo.
Preprosto, ko država sprejme ukrep, bi morala prej vzeti kalkulator v roke. Ko občina izvede nedomišljen ukrep, bi se morala vprašati-ali služi svojim občanom ali državi. Na koncu se vse plača, ali kakor pravi angleški pregovor-nobeno kosilo ni zastonj.
M. Š.
