V zadnjih dneh poteka burna razprava glede širitve »ljubljanske obvoznice«: zagovorniki širitve in tisti, ki so proti, stojijo na nasprotnih bregovih, s čimer se ustvarja občutek, da ne zmoremo nekega konsenza o tako pomembni temi.
Sem velik zagovornik Javnega potniškega prometa in trajnostne mobilnosti. Kljub mojemu prepričanju in zavzetosti za trajnostno mobilnost pa ne morem mimo dejstva, da je Slovenija v samem evropskem vrhu glede registriranih avtomobilov na število prebivalstva. Prav zaradi tega se, kot vsak med nami, ki je lastnik avtomobila, sprašujem: »Zakaj se pa zdaj naj ne bi smel več vozit z avtomobilom?« Kaj naj uporabljam, da se bom vsaj tako udobno in hitro pripeljal v službo, po nakupih, šel na izlet ali pa nenazadnje obiskal sorodnike, prijatelje… Če na hitro pomislim je to ponovno avtomobil. Samo hiter pogled na vozne rede Javnega potniškega prometa tako v Ljubljani kot širše nam pokaže realno sliko tega, da je javni promet predrag, predvsem pa je prostorsko in časovno neusklajen. Če pogojno lahko rečemo, da je Javni potniški promet v »konicah« zadovoljiv glede na stanje infrastrukture in stanje voznih sredstev, pa tega ne moremo reči izven konic in ob vikendih, ko se frekvenca Javnega potniškega prometa zmanjša, ponekod pa ga med vikendi tudi ni.
In rešitve… Vse preveč je idej kako in na kakšen način urediti Javni potniški promet. Predvsem se vse te ideje koncentrirajo na samo delček problema in to so »konice«, kot da Javni potniški promet obstaja samo zaradi »konic«. Kaj pa izven konic in ob vikendih? Ali res obstaja Javni potniški promet samo tisti del dneva, ko so »konice«? Če je temu tako, potem ga ne potrebujemo, potem zahtevajmo, da se celotni avtocestni križ dogradi z dodatnimi 5 pasovi in vse mestne vpadnice in mestne žile naj dobijo dodatne pasove.
Za resničen preskok pri uporabi javnega potniškega prometa bo potrebno graditi mrežo Javnega potniškega prometa za ljudi in za zadovoljitev različnih potreb, ki jih imamo vsi ob različnem času (vedno tudi to ne bo mogoče). Vse dokler pa se bomo ukvarjali z »konicami«, resničnega preskoka ne bomo naredili. Nikakor ne smemo pa pozabiti na vse tiste, ki so zaradi različnih razlogov primorani uporabljati avtomobil. Oni, ki uporabljajo avtomobile, niso prav nič manj naravnani k trajnostni mobilnosti, ampak nimajo druge izbire.
Avtomobil je postal grdi raček, ki ga vsi preganjajo in tudi uporabljajo. Zavedati pa se moramo, da avtomobil ne bo izginil. Ljudje smo vse preveč navajeni na udobje in če želijo snovalci prometne politike to spremeniti, tega ne bodo dosegli z prohibicijo in omejitvami. Edina možna rešitev je, da se vzpostavi taka prometna politika in tak sistem, da bo javni potniški promet hiter, udoben, učinkovit in dostopen »tudi ob vikendih«. Nehajmo tekmovati, kako bomo avtomobil zbrisali z obličja zemlje, ker ga ne bomo. Do sedaj v zgodovini človeštva nobena prohibicija in prisila nista delovala in tudi ta ne bo.
I. P.
