Danes je Dan maternega jezika. Kako lepo teče slovenščina, kot potoček po ozki strugi. Kako lepo je slišati, ko se izobraženi tujci potrudijo lepo izgovoriti ime Draga Jančarja ali Borisa Pahorja. Ali vsaj, ko se potrudijo reči: dober dan…
Lepoto današnjega dne pa mi je pregnala groza včerajšnjega. Nedoumljivo, nerazumljivo, šokantno razmišljanje ljudi, s katerimi sem včeraj preživela del večera. Bila je seja Četrtnega sveta Šiška. Naš svetniški klub Slovenske demokratske stranke je na predhodni seji dal pobudo, da bi izvrševali poslovnik Mestnega sveta Ljubljana, ki velja prav tako za četrtne svete v Ljubljani in ob zasedanjih četrtnega sveta izobesili slovensko, evropsko in ljubljansko zastavo. Predsednica Četrtnega sveta Šiška je povzela odgovor mestne uprave, kjer so pritrdili, da velja poslovnik enako za četrtne svete, nato pa sprenevedavo dodali v uradniško pravni latovščini nekaj takega, kot da za taka vprašanja oni niti niso pristojni. Svetniki SDS smo vztrajali in pojasnjevali, da simboli pomenijo tudi veljavo in odgovornost nas, politikov ter seveda vrednoto države in domačega mesta. Toda, še večje presenečenje je sledilo. Svetniki Liste Zorana Jankovića so našli kup razlogov, zakaj zastav ne bi imeli. Zdelo se jim je drago. Obljubila sem jim, da jih bom sama plačala, saj navsezadnje dobim sejnino, dvajset evrov na sejo. Tudi to ni zadoščalo. Predsednica, tudi članica LZJ, v očitni v stiski je predlagala glasovanje. Pazite, glasovanje o tem, ali bomo izvrševali poslovnik MOL ali ne. O tem, ali bo visela v sobi slovenska zastava…
Glasovanje je bilo strašljivo, od šestnajst prisotnih smo le mi, svetniki SDS, glasovali, da bi bile zastave izobešene, devet svetnikov se je vzdržalo – svetniki Liste Zorana Jankovića in Levice, trije pa so glasovali proti: dva svetnika Liste Zorana Jankovića in en svetnik SD. Kljub temu je bil sklep izglasovan z večino štirih proti manjšini treh. Žalostna zmaga.
Še danes me preganja misel, da vsaj trem Slovenija ne predstavlja domovine, in da je vsaj devet tako prestrašenih, da si ne upajo povedati, da so Slovenci. Njihovih imen ne bom navajala, kljub temu, da je bilo glasovanje javno. Ne želim, da bi se njihovi otroci počutili nelagodno, ali da bi sramovali dejanj svojih staršev, ko odrastejo. Ne poznam niti enega tujca, ki bi ne bil ponosen na svojo zastavo. Moji someščani pa se očitno počutijo tujce v lastni državi in mestu. Žal mi je za njih. Verjamem pa, da se je svet tudi za njih včeraj premaknil. Na bolje.
Mojca Škrinjar, četrtna in mestna svetnica
