Primer brutalne smrti novomeškega gostinca Aleša Šutarja, ki je lani pretresel Slovenijo, je dobil sodni epilog – in z njim tudi val ogorčenja. Dvajsetletni Samir Šiljić, ki je priznal krivdo za napad, po katerem je 48-letni Šutar umrl zaradi hudih poškodb glave, je bil obsojen na šest let in tri mesece zapora. Zaradi dveh predhodnih pogojnih obsodb se je kazen zvišala na skupno šest let in devet mesecev.
Za številne pa ostaja ključno vprašanje: ali je to res primerna kazen za izgubljeno človeško življenje?
Smrt po enem samem udarcu
Usodni dogodek se je zgodil v noči na 25. oktober pred klubom LokalPatriot v Novem mestu. Po navedbah tožilstva je bil Šiljić v lokalu že pred incidentom nasilen in vsiljiv, obiskovalcem pa naj bi ponujal tudi bel prah.
Ko je izbruhnil konflikt, je Šutarjev sin poklical očeta na pomoč. A prihod Aleša Šutarja se je končal tragično.
Po pričevanjih je Šiljić pritekel iz lokala in Šutarja silovito udaril. Ta je padel na tlakovana tla in obležal. Kljub oživljanju je kasneje v bolnišnici umrl zaradi hudih poškodb glave.
Sodno-medicinska izvedenska mnenja so pokazala več hudih poškodb, med drugim zlome vratnega vretenca, čeljusti in usodno oteklino možganov, ki je nastala po silovitem udarcu ob tla.
Sprva aretirali napačnega človeka
Primer je dodatno zapletel zmeden začetek preiskave. Policija je sprva aretirala Sabrijana Jurkoviča, Šiljićevega bratranca iz romskega naselja Mihovica pri Šentjerneju, ki je bil več tednov v priporu.
Šele po pregledu nadzornih kamer in zaslišanjih prič je postalo jasno, da ni bil on tisti, ki je zadal usodni udarec. Jurkoviča so decembra izpustili zaradi pomanjkanja dokazov.
Tožilstvo dokončne odločitve glede njegove morebitne vloge sicer še ni sprejelo.
Sporazum s tožilstvom prinesel nižjo kazen
Šiljiću je za povzročitev hude telesne poškodbe s smrtnim izidom grozilo od tri do petnajst let zapora. Toda po dogovoru med tožilstvom in njegovim odvetnikom Dušanom Medvedom je bila kazen precej nižja.
Prav ta del sodnega epiloga danes najbolj razburja javnost. Mnogi se sprašujejo, kako je mogoče, da je nekdo po brutalnem napadu, ki se je končal s smrtjo človeka, prejel kazen, ki je nižja od številnih kazni za precej manj huda kazniva dejanja.
“Je človeško življenje res vredno tako malo?”
Primer je ponovno odprl razpravo o kaznovalni politiki slovenskega pravosodja in občutku pravičnosti v družbi.
Aleš Šutar je po enem samem udarcu izgubil življenje. Njegova družina očeta, partnerja in človeka, ki se nikoli več ne bo vrnil domov. Storilec pa bo – ob vseh olajševalnih okoliščinah in sporazumu s tožilstvom – za smrt človeka v zaporu preživel manj kot sedem let.
Prav to nesorazmerje med izgubljenim življenjem in relativno nizko kaznijo danes pri delu javnosti povzroča največ jeze in občutka nemoči. Za mnoge namreč ostaja vprašanje isto: koliko je v Sloveniji sploh vredno človeško življenje?
Spletno uredništvo
