Slovenski športni duh je v sredo, 12. novembra, zasijal v polni luči na kongresu Športnega foruma SDS, kjer so obeležili 127. rojstni dan največjega slovenskega olimpijca, Leona Štuklja. Na dogodku, ki je potekal sredi zgodovinske tradicije in sodobnega navdiha, je dr. Ivan Čuk, profesor na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, navdihnil zbrane s svojimi besedami o Štukljevem življenju in njegovem neprecenljivem prispevku k športu in družbi.
Šampion duha in telesa
Dr. Čuk je v svojem govoru poudaril, da Leon Štukelj ni bil zgolj športni prvak, temveč tudi šampion duha. “Štukelj ni bil samo šampion na drogu, bil je šampion duha,” je dejal pred zbranimi športniki, trenerji in predstavniki slovenskih športnih organizacij.
“Njegovo življenje nas uči, da se prava veličina ne meri le z medaljami, ampak z značajem, ki ga človek pokaže v najtežjih časih.”
Njegovo življenje je bilo prepleteno z vrednotami, ki so segale onkraj športnih aren.
Sokolska organizacija in njen vpliv
Sokolsko gibanje je imelo ključno vlogo v Štukljevem osebnostnem in športnem razvoju. Prvič je tam spoznal pomen discipline, kolektivnega duha in domoljubja. “Sokolstvo ni bilo samo gibanje za telesno vadbo, temveč tudi za moralno in narodnostno krepitev,” je pojasnil dr. Čuk.
“Štukelj je bil vzgojen v sokolskem duhu, v spoštovanju do reda, telesne kulture in domovine. Te vrednote so ga spremljale vse življenje, tudi takrat, ko so se politični vetrovi obrnili proti njemu.”
Štukelj, rojen leta 1898 v Novem mestu, je že zgodaj pokazal izjemen talent za gimnastiko. Na olimpijskih igrah v Parizu leta 1924 je osvojil dve zlati medalji in postavil temelje slovenskega olimpijskega ponosa. Do danes ostaja najuspešnejši slovenski olimpijec, saj je skupaj osvojil šest olimpijskih odličij – tri zlata, dve srebrni in eno bronasto.
Širša zgodba Štukljevega življenja
Dr. Čuk je izpostavil, da je Štukljeva zgodba veliko več kot le športni uspehi. Leta 1927 je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani in postal sodnik. Bil je zvest načelom poštenja in discipline, ki jih je prinesel iz sokolske telovadnice v življenje. “V arhivih smo odkrili, da je bil po vojni preganjan zgolj zato, ker ni bil politično ‘pravilen’,” je povedal Čuk. Kljub temu je ohranil vero v poštenost in delo.
Politično preganjanje in veličina značaja
Po drugi svetovni vojni je bil Leon Štukelj za kratek čas zaprt, nato oproščen, vendar mu je bilo onemogočeno nadaljevati sodniško kariero. Ta trenutek je razkril njegovo resnično veličino: “Ni se spustil v zamere. Ni iskal pozornosti. Živel je tiho, a dostojanstveno, in ostal zvest svojim načelom,” je dodal Čuk.
Neomajna zvestoba športu
Kljub težkim časom je Štukelj vse življenje ohranjal stik s športom. Še pri skoraj sto letih je vsak dan telovadil, bral in pisal. Njegov obisk olimpijskih iger v Atlanti leta 1996 je bil navdih za mnoge. “Tisti stisk roke, s katerim je pozdravil mlade športnike, je bil več kot simbol, bil je dokaz, da se prava moč skriva v miru in značaju,” je dejal Čuk.
Odkritja dr. Čuka in pomen Štukljevih zapiskov
Med raziskovanjem za knjigo “Gospod Leon Štukelj in Tovarišija” je dr. Čuk s svojo ekipo odkril dragocene arhivske materiale. “Na začetku smo mislili, da bomo samo zbrali že znane podatke o njegovih športnih uspehih. A ko smo odprli dokumente, smo ugotovili, da se za olimpijcem skriva tragično poglavje slovenske zgodovine,” je dejal Čuk. Štukljevi osebni zapiski so razkrili globok vpogled v njegovo življenje in vrednote.
“Naj bodo ti zapiski v pomoč tistim, ki bodo kdaj hoteli spoznati, kako sem živel. Morda jih bo uporabil tudi kronist. Naj bodo, če bo tako dano, tudi moja poslednja volja in želja.”
Za Čuka so ti zapisi več kot le zgodovinski zapis; so osebno pričevanje človeka, ki je znal zadržati dostojanstvo tudi v tišini. “Štukelj je v tem zapisu zapustil nekaj, kar bi moral razumeti vsak Slovenec, da se človekova vrednost meri po tem, kako živi, ne po tem, koliko ga drugi slavijo,” je poudaril.
Kongres kot opomin na vrednote
Kongres Športnega foruma SDS je postal več kot le srečanje športnih strokovnjakov – postal je spomin na vrednote, ki jih je Leon Štukelj poosebljal. Udeleženci so se strinjali, da slovenski šport potrebuje več poudarka na vzgoji značaja in spoštovanja do tradicije. “Športni uspehi niso sami sebi namen,” je dejal eden od govorcev. “Če nimajo korenin v vrednotah, izginejo tako hitro, kot pridejo. Štukelj pa ostaja zato, ker je bil trden kot človek.”
Dogodek se je zaključil s simboličnim aplavzom v čast Štuklju in Sokolom, ki so s svojim delom tlakovali temelje slovenskega športa. Leon Štukelj je umrl le nekaj dni pred svojim 101. rojstnim dnem, a njegov duh še vedno živi v vsaki telovadnici in vsakem športniku, ki išče popolnost v gibu. Z raziskovanjem dr. Ivana Čuka in sodelavcev je njegova podoba dobila novo dimenzijo – ne le kot zmagovalec olimpijskih iger, temveč kot zmagovalec življenja.
“V vsakem gibu Leona Štuklja je bilo nekaj več, spoštovanje do življenja samega,” je z zaključnimi besedami poudaril dr. Čuk. “In to je tisto, kar bi moral vsak športnik nositi s seboj.”
Spletno uredništvo
