Janez Janša: Ni sproščene Slovenije brez svobode, zato si bomo to besedo vzeli nazaj

V nadaljevanju objavljamo govor predsednika SDS Janeza Janše, ki je ob robu sojenja nagovoril številno množico.

Spet se bližajo volitve. V Sloveniji levica na volitvah še nikoli ni zmagala pošteno. Vedno so goljufali na tak ali drugačen način. Največkrat z zlorabo tako imenovane pravne države. Z zlorabo sodišč.

Za temi vrati danes, v verjetno najmanjši dvorani, ki obstaja na tem sodišču, poteka nov politični proces. Tukaj se ne sodi samo meni. Formalno se sodi trem ljudem. Ali kdo med vami zna našteti še ostala dva? Jaz tukaj nisem prvoobtoženi. Mislim, da sem tretji obtoženi. Prvoobtoženi je gospod Branko Kastelic, drugi gospod Klemen Gantar. Mi smo se pravzaprav spoznali šele tukaj. Tudi novinarji jih ne poznajo. Ko smo bili tukaj že tretjič, sem novinarje vprašal, če znajo našteti priimke ostalih dveh obtoženih, a jih niso znali. Oba sta neke vrste kolateralna škoda.

Ker jih je treba obsoditi, zato, da se lahko obsodi tudi mene. Za temi vrati je neka sodnica, ki ni bila na vrsti. In neki sodniki porotniki, ki niso bili na vrsti, a so jih naredili, da so prišli na vrsto. Se pravi, sodi nam sodni sodni senat, ki ni določen po normalnem redu. Tukaj se že od junija naprej zaslišuje na desetine prič in se jih sprašuje, koga so srečali pred 19 leti. Hkrati pa v sodnem senatu sedi sodnik porotnik, ki se ni spomnil, da je pred nekaj leti oziroma nekje v tistem času, o katerem se sprašuje, kandidiral za liberalno demokracijo. On se tega ni spomnil. V sodnem senatu je šefica pravne službe velenjske občine, ki jo je tja postavila sedanja ministrica za pravosodje Andreja Katič. In ona je seveda najbolj neodvisna tukaj.

Nihče med njimi ne bi smel biti v tem senatu, pa so jih kljub temu postavili. In to enostavno zaradi enega stavka, ki ste ga lahko prebrali pred dnevi, ko je nekdo razlagal, kaj mu je dejal pokojni Danilo Slivnik. Ko je pokojni Danilo Slivnik v času, ko se je začenjal drugi politični proces Patria, srečal takratnega moža ministrice za notranje zadeve, gospoda Senico, mu je ta dejal: “Ja, zdaj smo pa našli sodnico, ki bo obsodila Janšo.”

Glejte, tudi tukaj so postavili senat, ki nas bo obsodil. Kajti sodba je bila napisana prej, preden je to sploh prišlo do sodišča. Ne bi smelo biti ovadbe, ne bi smelo biti obtožnice, ne bi smelo biti procesa. Ko bo nekje na nekem sodišču ta sodba zgrmela tako, kot je zgrmela Patria, se bo to vsem zdelo normalno. Ampak do takrat bomo šli najprej na ene ali na dvoje volitev in to sodbo bodo potem zastarali, kot so ostale stvari, zato da ne bi prišla do evropskega sodišča. Ker če bi tam zgrmelo, bi to malo bolj odmevalo.

Nekaj dni nazaj se je oglasila predsednica sodniškega društva. To je gospa Bergant Rakočević, ki je v letu 2013, ko smo bili obsojeni na prvi stopnji v zadevi Patria, javno čestitala sodnici, ki so jo izbrali zato, da nas obsodi. Čestitala ji je za pogum. Danes lahko kdorkoli, ki prebere sodbo ustavnega sodišča, tam vidi kakšno pravno skropucalo je bil proces Patria. Ampak ta sodnica se ni opravičila za tisto čestitko. Čeprav je “pravnica”, spoštuje sodišča, ustavnega očitno ne.

Ne, ni se opravičila, je pa napredovala. Postala je predsednica vseh sodnikov v Sloveniji. Čestitaš nekomu za krivo sodbo, kar je dokazano. – Ne tukaj na zborovanju, ampak s sodbo ustavnega sodišča, levega ustavnega sodišča, ki je soglasno razveljavilo tisto sodbo. Ampak ti se ne opravičiš, ne poiščeš drugega poklica, ker za tega nisi dostojen, ampak napreduješ. In tožilec, ki je vložil obtožnico v zadevi Trenta, je, potem, ko je vložil obtožnico, postal kaj mislite, kaj? Postal je predsednik društva slovenskih tožilcev.

Tako se v slovenskem pravosodju napreduje. Preganja se Janšo in se napreduje. Tudi vsi ostali, mislim, da je bila ena sama izjema, ki so nas sodili v zadevi Patria, ki je pravno zgrmela na ustavni ravni, so napredovali. Napredovali so na višje stopnje. Nekateri so bili nagrajeni celo z nekimi funkcijami po evropskih institucijah. Vsi so napredovali.

In zdaj to postavite na splošno raven. Na podlagi kakšnih kriterijev se napreduje v sistemu, ki se mu reče slovensko sodstvo? Bolj krivo sodiš, bolj napreduješ.

In zato imamo … // Zbrana množica ob tem vzklika “Mafija, mafija”! //  Glejte. Mafija je preblaga beseda za njih. Ker mafija spoštuje neka pravila. Tukaj ni nobenih pravil. Tukaj gre samo za oblast. Tako, da če slovenskemu krivosodju rečete mafija, žalite mafijo. To je hujše od tega. To je hujše zaradi tega, ker mafija se predstavlja kot mafija. Tukaj se krivosodje predstavlja kot pravosodje. Kot nekdo, nad katerim je samo modro nebo, proti kateremu ne smeš reči ničesar, sicer si tako ali drugače kaznovan. In če kakorkoli izrečeš kakšno kritiko, rečejo, da ne spoštuješ institucije.

Ta institucija je v sami špici po številu sodnikov v Evropski uniji. Mislim, da je samo ena država, ki ima več sodnikov, predvsem sodnic na prebivalca kot Slovenija. Hkrati pa imamo največ razveljavljenih sodb zaradi kršitve človekovih pravic na Evropskem sodišču za človekove pravice. Se pravi, več sodnikov, več krivic. In to je sistem, ki je glavna ovira za to, da Slovenija še vedno ni postala tisto, za kar smo glasovali na plebiscitu pred dobrimi tremi desetletji. In dokler tukaj ne bomo sposobni izvesti reforme, ne bo ne demokracije v Sloveniji ne boljše prihodnosti, ne vladavine prava in ne enakih vatlov za vse.

Zato tukaj na tem protestu ne gre samo zame. Gre za vse tisoče, deset tisoče, ki so v zadnjih desetletjih utrpeli krivico na slovenskih sodiščih. Jaz sem jo pred desetimi leti v zaporu na Dobu in v Puščavi. Sam sem tam srečal reveže, za katere ni nihče protestiral, ki so bili tam, če si prebral prvo stran njihovih sodb, po krivici. A niso imeli denarja, da bi prišli na evropsko sodišče in so tam pač pretrpeli tista leta in danes zagrenjeno živijo v državi, za katero so se nekateri borili pred tremi desetletji.

Te države nismo gradili za to, nismo se bojevali za njo, nismo glasovali za njo, da bo stanje takšno, kakršno je. Za to ga bomo spremenili. V neki listini izpred stoletij, ki govori o neodvisnosti Združenih držav Amerike, piše približno takole: Ko se krivic nakopiči toliko, da jih je po vseh božjih in naravnih zakonih preveč, se tak kup prevrne. In mi smo blizu tega. In tisti, ki te besede ignorirajo, ki se naslanjajo na trpljenje drugih, ki mislijo, da za njih pravica in pravo ne obstaja, bodo kmalu srečali drugo realnost.

Mislim, da smo Slovenci marsikaj, med drugim tudi zelo potrpežljivi. Tudi v bivši državi smo trpeli desetletja. Ustvarjali bogastvo, ki se je odlivalo po Savi navzdol. Trpeli zasmehovanje, poniževanje na zahodnih mejah, ko smo šli po kavo, ki je tukaj ni bilo zaradi cvetočega socializma. Ampak na neki točki je bilo dovolj. In smo rekli “ne” in tudi četrta najmočnejša vojska v takratni Evropi nas ni ustavila. In nas tudi slovensko krivosodje ne bo. Absolutno.

Če bi eno samo obravnavo v procesu Patria lahko vi neposredno spremljali preko televizije, bi tisti proces naslednji dan padel in bi ga zaključili. Če bi tukaj lahko vi spremljali eno samo sojenje neposredno in slišali to sodnico, ki se norčuje iz prava, potem bi jutri to bi bilo zaključeno. Ampak tega vi ne smete spremljati. Tukaj se sodi v imenu ljudstva. Danes so spustili v dvorano tri predstavnike ljudstva. Predstavili so sojenje v najmanjšo dvorano. Zaradi ljudstva.

Tožilec, ki je tukaj zapravil že tedne časa, je hkrati tožilec v zadevi Litijska. Pred enim letom so zapravili 8 milijonov vašega denarja. Za neko podrtijo, ki je ministrica ni šla niti gledat. Meni zdaj sodijo zato, ker sem posestvo, za katerega sem dal 45 tisoč mark leta 1992, prodal za nekaj več kot 120 tisoč evrov 13 let kasneje, ko so vse cene šle za več kot polovico navzgor. Podjetje, ki je to kupilo, je kupilo mnoge dražje stvari. Mnoge dražje stvari.

A se zdaj sodi direktorju tega podjetja, ki nima nič s tem zato, da se obsodi mene. Maltretira se ga že 11 let, v tem času je imel dva infarkta, a to nikogar ne zanima. Tožilec, ki eno leto očitno ne migne pri 8 milijonih, zdaj tukaj sprašuje priče: “A na tej stavbi bi bila tudi voda in dimnik?” Razumete? Norčujejo se iz vsega, kar piše v ustavi in kar piše v zakonu. Zato je to treba spremeniti. Kako bomo to spremenili?

Najprej dva stavka, zakaj smo tukaj. Tukaj smo zato, ker so sodniki, ki jih je nekoč imenovala partija, enostrankarska diktatura, sami izbirali svoje naslednike. Nobene reforme ni bilo, nobenega reza. Smo edina država, v kateri je bilo temu tako. In zdaj hočejo to zacementirati, predlagana je ustavna sprememba, po kateri bi se zdaj sodnike imenovalo tajno. Zdaj se vsaj v državnem zboru razpravlja o predlogih. In je bil kakšen tudi že zavrnjen, čeprav so ga potem še enkrat predlagali. Ampak mogoče kdo ni bil predlagan tudi zaradi tega, da ne bi bilo razprave o njem. Zdaj hočejo to spremeniti tako, da bi sodni svet, v kateri imajo sodniki večino, imenoval direktno še naprej svoje naslednike. In bi ljudstvo, v imenu katerega se sodi, to prebralo v uradnem listu, potem ko bi predsednica države imena objavila. To je zdaj predlog. In ta predlog zdaj visi na enem glasu v ustavni komisiji in na nekaj glasovih, za katere so se nekoč dogovorili z Novo Slovenijo, da jih bo prispevala za ustavno spremembo.

Tako da je lahko še slabše, ampak kot rečeno, smo na točki, ko se bo ta piramida krivic enostavno podrla. Enostavno ne bo šlo tako več naprej. Slovenija nima neodvisne sodne veje oblasti. Ima vejo oblasti, ki je hrbtenica globoke države. Ki je glavni inštrument za to, da je tranzicijska levica praktično večno na oblasti, tudi takrat, ko nima vlade, ker ima druge institucije. In karkoli se naredi, potem nekje pade. In ki skrbi za to, da zakoni ne veljajo za vse enako.

Zakoni so za vas. Za njih pa ne veljajo. Ko mi tukaj mirno zborujemo, mogoče kdo že piše kakšne listke, če ne drugače, za to, kako ste parkirali avtomobile. Ko so oni razbijali po Ljubljani, ko so nezakonito zaprli obvoznice, ko so širili virus Covida in smrti po Ljubljani, so jim vrnili prekrškovne kazni. Torej, kako to spremeniti? S tem, kar si večina predstavlja pod besedo reform, “no way”. Ne bo nič od tega. To zgradbo je potrebno postaviti na novo.

A da zdaj ne bomo še mi takšni kot so oni, in vse dajali v isti lonec. Glejte, v slovenskem sodstvu so tudi posamezniki in posameznice, da me ne bo spet kdo obtožil seksizma, ki ne sodijo krivo. So primeri, ki sodijo in ravnajo pošteno. Ki pa se na daleč izognejo sojenju v zadevah, ki si jih lasti tranzicijska elita. Izločijo se, bežijo stran, ker vedo, da jih čaka usoda sodnika Radonjića. Ta si je upal oprostiti človeka, za katerega krivdo ni našel dokazov, čeprav so ga mediji prej že obsodili. Čeprav so ga neki drugi v tem sistemu razglasili za krivega vnaprej. On je sodil pošteno, gospoda Noviča je oprostil in zdaj je sam žrtev. Na tem istem sodišču mu sodijo zaradi obrekovanja in ne vem še česa, vrgli so ga s sodišča celo kljub temu, da je na pol invalid. Maltretirajo ga povsod. Mislim, da je bil pred kratkim sprožen še en sodni postopek proti njemu.

Zakaj? Zato, da je to grožnja drugim. “Poglejte, če ne boste sodili tako, kot mi rečemo, se vam bo zgodilo, kot se je vašem kolegu Radonjiću.” Zato predlagam  močan aplavz ali pa pozdrav tudi enemu redkih sodnikov, ki je sodil pošteno. Sam zbiram neka sredstva za kazni, ki so mi jih naložili v letošnjem letu. Zajetna vsota. Če bo zbrano kaj več, bomo naredili sklad, iz katerega bomo pomagali gospodu Radonjiću.

Pomagali bomo tudi vsem ostalim, ki se znajdejo v političnih procesih. Ne vem, če tukaj to vsi vemo, ampak mislim, da ima več kot polovica mojih kolegov iz prejšnje vlade takšne ali drugačne sodne postopke. Nekateri zato, ker so reševali življenja, krivijo jih, ker niso počakali nekaj dni zaradi nekega paragrafa. Pri drugih so si izmislili najbolj banalne zadeve.

Nekega ministra preganjajo zaradi ene nočitve v hotelu. Z drugo ministrico je tudi nekaj podobnega. No, hkrati pa v vsem tem času dveh let, ko imajo nekateri škarje in platno v rokah, še vedno niso ugotovili, kdo je predsedniku vlade ukradel identiteto in odprl račun v Romuniji. To pa ne. Za to pa ni časa.

Še nekaj v zvezi s tem, ker vidim tukaj veliko staršev, starih staršev in smo v skrbeh za prihodnost naših otrok. Ko smo v času COVID-a merili oz. so pristojne institucije merile vsebnost ali pa okuženost odpadnih voda po slovenskih mestih z virusom COVID-a se je takrat odkrilo, da je v odpadnih vodah slovenskih mest tudi ogromno mamil. V Ljubljani in še nekaterih krajih, tudi v Celjucso bile te koncentracije na nivoju tega, kar odkrivajo v Milanu ali v drugih evropskih mestih, kjer je zasvojenost z drogami velikanski problem. Vsi mi mislimo, da večji kot v Sloveniji.

Poglejte, kaj se dogaja pri sojenju organizatorjem mamilarske mafije v Sloveniji. Zamudijo se roki, nekatere se malo spusti in pobegnejo. Ni čudno – nekaj dni nazaj je bila objavljena vest, da sta ljubljanski župan in predsednik vlade zborovala v lokalu enega od organizatorjev. Potem si predstavljajte, da bosta policija in pravosodje to resno preganjala. Vse, kar delajo, je to, da kakšno marihuanico kje pobirajo ali so del mednarodne akcije, kjer morajo sodelovati, drugače je Slovenija pod to oblastjo ob takšnem pravosodju raj za mamilarsko mafijo, ki neposredno ogroža prihodnost naših otrok in prihodnost te države in tega naroda.

Torej, to zborovanje danes je začetek upora proti krivosodju, ki bo trajal, dokler bo treba. Lahko nas zaprejo, lahko nam naložijo še 100 tisoč evrov kazni, mi ne bomo odnehali. Tukaj smo danes v veliki meri spontano zbrani tisti, ki se ne damo prestrašiti. In teh ljudi je v Sloveniji bistveno več, kot bi si nekateri želeli. Bistveno več in ta množica se bo povečevala. Zvone (Černač, op. a.) pravi, kako se je Slovenska demokratska stranka okrepila v zadnjem času, ko se bližajo volitve in kako so se pritiski na nas spet skoncentrirali.

Levica v Sloveniji še nikoli ni zmagala pošteno in tudi tokrat skušajo zlorabiti pravosodje za to, ampak nas je vse več, smo vse močnejši in tudi odpor proti temu bo vse močnejši. In ne bo šlo čez noč, čeprav vemo, da se spremembe velikokrat zgodijo tokrat, ko jih nihče ne pričakuje. In prvi korak k temu mora biti velika zmaga na naslednjih volitvah.

Mi se bomo borili s sredstvi, ki jih dopušča slovenska ustava. Mi ne bomo zapirali obvoznic, ne bomo širili virusa, ne bomo grozili s smrtjo posameznikom, ne bomo obešali njihovih lutk, kot oni to delajo. Ne bomo se posluževali sredstev, ki so jih oni uporabili zato, da bi rušili našo vlado v času epidemije. Bomo pa glasni, odločni bomo, vedno več nas bo in nikoli ne bomo odnehali. Glejte, kljub vsemu, kar so postavljali proti nam, smo na zadnjih evropskih volitvah, kjer je bila udeležba daleč nadpovprečna, dokazali, da se da. Dokazali smo, da se da.

Izvolili smo Evropski parlament, več poslank in poslancev kot celotna vladna koalicija s podporo celega medijskega aparata in podzemlja skupaj. In za naslednje volitve je potrebno štartati na 51 %. Dokazali smo, da se da. Dokazali so v drugih državah, da se da. Torej, nobenega razloga ni za pesimizem. Samo pljuniti je treba v roke in vzeti pot pod noge.

In to znamo.

Tisti, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, so hranili veliko vzvodov oblasti iz preteklega režima. Vendar mi naših sanj o Sloveniji, kakršne smo imeli pred očmi v času, ko smo šli na plebiscit, v času, ko smo se osamosvajali, v času, ko smo se borili za samostojno slovensko državo, nikoli nismo pozabili. In jih bomo uresničili. Slovenija je lahko domovina za vse. Domovina enakih vatlov, enakosti pred zakonom, enakih pravil za vse. To smo sposobni doseči. Tisto, kar danes potrebujemo, je sproščena Slovenija. Je Slovenija osvobojena terorja ostankov in privilegijev totalitarnega režima. To je Slovenija enakih priložnosti za mlade in starejše. Slovenija sožitja vseh generacij. Je Slovenija, kjer se upokojencem ne nalaga novih davkov, hkrati pa uzakonja privilegije za njihovo elito. Tudi to bomo ustavili, če bo treba, z referendumom.

In predvsem Slovenija, v kateri bomo vsi enaki pred zakonom, Slovenija, v kateri tisti, ki delijo pravico in krivico, ne smatrajo sebe za nedotakljive. Slovenija, na katero bomo ponosni, Slovenija dostojanstva vseh, ne glede na to, ali jih imajo ali pa nas imajo za prvo ali za drugorazredne. In Slovenija, v kateri se ne krade dostojanstva, časa, življenja, dohodkov, pokojnin in jemlje ljudem upanje v prihodnost. Taka Slovenija je možna, ključen korak do take Slovenije je, da si vzamemo besedo nazaj. Ker prva stvar, ki so jo ukradli, je pomen besed.

Že v svetem pismu je zapisano, da je bila na začetku beseda in vse izhaja od nje. In prva stvar, ki so jo ukradli in s katero ali pa s pomočjo katere prikrajajo realnost je beseda, so pojmi. Ukradli so tudi besedo svoboda. Zdaj, pred tremi desetletji in še nekaj smo se osamosvojili, za osvoboditev bo pa potrebno še nekaj naporov. In ni sproščene Slovenije brez svobode. Zato si bomo to besedo vzeli nazaj. Svoboda Sloveniji.