Poslovil se je Jurij Souček

“Jurij Souček je vse življenje delal v Ljubljani in za Ljubljano. Najprej je diplomiral na trgovski akademiji, po drugi svetovni vojni pa je bil med prvimi diplomanti Akademije za igralsko umetnost. Že kot študent je jasno in na glas zagovarjal stališče, da je umetnost individualna in ne kolektivna, kar v obdobju socrealizma ni bilo prav primerno. Je dramski igralec, občasno tudi režiser, stalni član ljubljanske Drame od sezone 1953/54 do upokojitve 1993. Neizmerno velik in dragocen je opus pri sinhronizaciji risank na Televiziji Slovenija, nepozabne so otroške predstave na Ljubljanskem gradu, kjer sta sodelovala z igralcem in režiserjem Robertom Waltlom. V Drami je odigral več kot 150 vlog in režiral več kot deset najbolj vznemirljivih del. S stereotipi in institucionalno tradicionalno rutino se ni mogel strinjati niti kasneje in ne ostajati pri njej. Imel je še 600 nastopov v radijskih igrah in še enkrat več upodobitev junakov pri sinhronizaciji risank. Posnel je tudi veliko songov za odrasle in še več songov za otroke. Prvi in dokončen preboj njegovega načina, njegove moderne igre, je bil Kreon v Smoletovi Antigoni na Odru 57, kjer mu je uspelo »govoriti misel«. Tu se je napovedala njegova gledališka usoda s sinhroniciteto stavka, ki ga igri izreče Antigona: »Človek je to, kar je v življenju počel.«. Igral je tudi v gledališču Ad hoc Drage Ahačič in ustanavljal tudi svoje gledališke skupine; s skupino »312-860« so uprizorili Gantarjev prevod Aishilosovega Uklenjenega Prometeja, v gledališču Stranski vhod pa je nastala znamenita predstava Darijana Božiča Jago, ki jo je Jurij Souček režiral. Je pionir in nosilni steber slovenskega sodobnega gledališča. Na slovenski oder ni prinašal samo svojih izjemnih igralskih umetnin, vlagal je neizmerno organizacijsko energijo, da je ustanovil v Drami Levi oder in Malo dramo, kjer je uprizoril avtorje, kot so Fernando Arrabal, Eugene Ionesco, Ronald Dubillard, Bernard da Costa. Nagovarjal je tudi prevajalce, sodeloval s slikarji, kiparji in z Vinkom Globokarjem na Mednarodnem glasbenem bienalu v Zagrebu s sodobnim glasbenim gledališčem. Njegovo delo v gledališču in za gledališče je dejansko temeljno gradivo za razumevanje in spoznavanje celega zgodovinskega obdobja, ki ga je Jurij Souček ključno zaznamoval. Že v nekdanji Jugoslaviji je prejel več pomembnih nagrad za svoje vloge (npr. Zlati lovorjev venec). Leta 1994 je prejel Borštnikov prstan in leta 2018 Ježkovo nagrado za življenjsko delo.”