Prestolnice evropskih držav se soočajo z mnogimi problemi, v večini glavnih mest pa so še posebej težava prometni zastoji, dostop do stanovanj in zdravstvenih storitev. Točno te problematike pestijo tudi našo Ljubljano.
Menim, da je našo prestolnico Ljubljano nujno razbremeniti dnevnih migracij in pretirane pozidave, saj se glede na prostorske in geografske omejitve ne more naprej širiti. To pa lahko storimo le z decentralizacijo, mlade namreč zadnje čase po končanem študiju privlačijo »dobre« službe na raznih ministrstvih in ostali javni upravi, takih služb pa je pod to vlado vse več. Posledično ti mladi seveda želijo stanovati v Ljubljani in stanovanje kupiti ali najeti, z državno službo si ga tudi lahko privoščijo, torej raste potreba po stanovanjih. Hkrati pa investitorji iz tujine v Ljubljani gradijo stanovanja in s tem napihujejo nepremičninski balon. Vedeti moramo, da je stanovanjska in ostala omenjena problematika nastala tudi zaradi razbohotenega javnega sektorja, ministrstev, vladnih služb, fakultet, šol in drugih institucij, ki so skoncentrirani v Ljubljani. Ravno tako je s prometnimi zastoji, kar okrog 150.000 ljudi dnevno migrira v Ljubljano. Velika večina njih bi tu tudi živela, če bi dobili stanovanje in to je začaran krog.
Zamislimo si tudi scenarij, ki sploh ni tako nemogoč. Investitorji zgradijo še 30.000 – 50.000 stanovanj, pokupijo jih lahko samo ljudje z dobro, pred vem pa »sigurno« plačo. Oziroma le taki, ki na banki dobijo kredit za 20 – 30 let, saj je stanovanje precenjeno, stane med tristo do petsto tisoč evrov.
Po nekaj »srečnih« letih odplačevanja kredita pa se državne službe začnejo krčiti, na primer iz dvajset na sedemnajst ministrstev in tako dalje, potem pa sledi streznitev: investitorji stanovanj so bili bogato preplačani, banke zahtevajo od kupcev poplačilo kreditov, če teh ni, sledijo rubeži. Posledice so lahko zelo hude za ljudi, ki se zadolžijo za nepremičnino, ki je precenjena. Vsak kupec mora vedeti, da je proizvodna cena enega kvadratnega metra stanovanja cca. 1.200 – 1.500 EUR. Če ljudje za kvadratni meter plačajo 6.000 ali celo 10.000 EUR, je nekaj zelo narobe in jim bo to prej ali slej jasno.
Delna rešitev stanovanjske problematike je v tem, da v izogib novim pozidavam in previsokim cenam stanovanj dovolimo predelave velikih stanovanjskih individualnih stavb v dvo- ali trostanovanjske, kjer je to mogoče. V letih 1950 – 1990 je bilo v Ljubljani kvalitetno zgrajenih veliko individualnih hiš s tremi ali celo štirimi nadstropji. S prilagoditvijo prostorskih načrtov bi lahko lastnikom dovolili in jih vzpodbudili k predelavi nadstandardnih velikih hiš v večstanovanjske.
V celotni Sloveniji je prebivalcev resda nekaj več kot pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, vendar če to primerjamo s številom stanovanj, ki so bila zgrajena v teh letih, vidimo, da bi moralo biti stanovanjskih kapacitet več kot dovolj. Razen zadnjih poplav niti ne beležimo kakršnihkoli večjih rušenj, potresov, požarov, ki bi pripeljale do večjih izgub nepremičnin. Glede na vse našteto, je preprostemu človeku jasno, da je Ljubljano nujno decentralizirati. Na periferiji je veliko praznih hiš, ki samevajo, kljub temu, da so grajene kvalitetno in na primernih mestih za varno bivanje. Z naselitvijo mladih družin v te stavbe bi se izognili pretirani pozidavi, prometnim zastojem, ljudi pa bi zavarovali pred nerealnim (nevarnim) nakupom precenjene nepremičnine ali oderuške najemnine. Z decentralizacijo se bomo tudi izognili konfliktom med podeželjem in Ljubljano, do katerega bi z nadaljevanjem centralizacije vsekakor prišlo.
Spletno uredništvo Vir: SDS, tekst zapisal Boris Klopčič
