Na Pristavi nad Stično je potekala slovesnost v spomin na sprejem prvega tajnega načrta bojne uporabe enot, ki je predvideval obrambo Slovenije v primeru agresije JLA. Osnovne zamisli iz tega načrta so bile uresničene v vojni za Slovenijo junija in julija 1990. Prireditve se je udeležil tudi predsednik SDS Janez Janša, podpredsednik SDS Aleš Hojs pa je bil slavnostni govornik.
Zbrane je najprej nagovoril podžupan občine Ivančna Gorica Tomaž Smole, ki je v govoru med drugim dejal, da je, kar se je zdelo leta 1990 nemogoče, danes žal realnost: »Danes ni več nič sveto, na oblasti so ljudje, ki so nad zakoni, nad ustavo, ki počenajo kar hočejo, ker lahko. Kot včasih, imamo spet elite, ki si lahko privoščijo vse in imamo drugorazredne državljane.«
Aleš Hojs je svoj nagovor začel z minuto molka v spomin na padle v osamosvojitveni vojni, nato pa dejal, da je ob pripravi na govor prebral svoj govor izpred desetih let in se zgrozil nad dejstvom, kako aktualen bi bil tisti govor tudi danes, saj je situacija v državi zelo podobna, celo še slabša: »V tistem govoru sem med drugim zapisal, da živimo v državi, kjer minister za obrambo samostojne demokratične države, članice NATA, potuje v delegaciji ljubljanskega župana Zorana Jankovića k Putinu. Danes, ne da k Jankoviću potuje obrambni minister, danes hodi k Jankoviću predsednik vlade, še slabe je.«
V nadaljevanju je podpredsednik SDS dejal, da je bil, kot mnogi drugi, po volitvah razočaran, da kljub temu, da je prejšnja vlada težke čase prebrodila dobro, ni uspela dobiti novega mandata in da je po volitvah tudi sam večkrat dejal, da je očitno čas, da pustimo da vladajo, da dosežemo dno, da bo edino dno spametovalo Slovence: »Danes ne mislim več tako, ker sem se vprašal, kje pa je dno. Kje je dno, do kamor bomo pustili, da vse to gre? Je dno, ko bomo slabše zaslužili? Je dno, ko ne bomo imeli penzije? Je dno, ko bodo popolnoma razvrednotili pomen naše osamosvojitve? Ne, spoštovani, dno je na dnu pod Macesnovo gorico. In do tja, ne smemo pustiti.«
V nadaljevanju je Hojs dejal, da so to, da je dno pod Macesnovo gorico, vedeli tudi možje, ki so se zbrali na Pristavi nad Stično. Kot je dejal, so se zbrali zato, da se uprejo temu, kar je sledilo, ker so vedeli, da če se ne upremo, če ne stopimo skupaj, bodo, ne le teh pet tukaj, ampak še mnogi drugi, morda ne pod Macesnovo gorico, ampak končali nekje drugje. Pozabljeni, nikoli spominjani, mi vsi pa bi še dalje živeli v enopartijskem sistemu: »Zato sem prepričan, da ne smemo pustiti, da gre stvar do dna. Potrebno se je upreti prej, potrebno je glas dvigniti mnogo prej, potrebno je protestirati, potrebno je gojiti domoljubje, potrebno se je zbirati na takšnih koncih, kot je ta. In potrebno je izkazovati, da se ne bomo še enkrat spustili do dna.«
Aleš Hojs je spomnil še na to, da so imeli fantje, ki so vedeli, da TO, zgrajena leta 1968, ni tista, ki bo zavarovala našo osamosvojitev, še kako prav. Spomnil je na dejstvo, da je bila tista teritorialna obramba ustanovljena na podlagi dogodkov, ki so se zgodili okrog leta 1968 na Češkoslovaškem, ko je, tako kot danes Putin vkorakal v Ukrajino, takrat ruskosovjetsko vodstvo zasedlo in zatrlo češko pomlad. Tito pa, da se je takrat odločil, da je treba ustanovit teritorialno obrambo tudi zato, ker je želel še dodatno zaščititi partijsko vodstvo in enopartijski sistem.
Kot je nadaljeval Hojs, je ob tem, ko se sliši, da so bili eni in isti ljudje, ki so nekoč bili v teritorialni obrambi, potem pa so vodili glavne protivojaške operacije , ki jih je v naše osamosvojitveno ozemlje izvajala jugoslovanska armada, treba jasno povedati: »Seveda so bili isti ljudje, kdo pa naj bo, Slovencev ni mogoče zamenjati: Bili smo isti, a z drugo glavo. Bili smo isti, a z drugim srcem. Bili smo isti, z željo, da uresničimo tisto, o čemer so mnogi naši dedje sanjali, torej samostojno Slovenijo. In to tudi po zaslugi dogodka, ki se je zgodil tukaj, danes lahko uživamo.«
Aleš Hojs je svoj govor končal bolj optimistično. Kot je dejal, je dno daleč: »Daleč je dno, dokler znamo delati, dokler se znamo veseliti, dokler je v naših srcih naša domovina in dokler vemo, da smo zato, ker imamo to domovino, odgovorni našim vnukom in manj tistim, ki so bili takrat zraven, ki s domovino ustvarili.«
Spletno uredništvo Vir: Slovenska demokratska stranka
