Ob vrnitvi v dnevno politično dogajanje po nekajdnevnem premoru sem bil priča razočaranju in zaskrbljenosti. Dežela na sončni strani Alp, še vedno vztraja v svoji tragični zgodbi. Ob vrnitvi sem upal na pozitivne spremembe in morda celo na nov veter svežine v naši državi.
Upal in pričakoval sem, da bom našel sledi napredka in morda celo odprte poti k boljši prihodnosti. Vendar pa je bilo moje upanje hitro razblinjeno, ko sem odprl poročila in se soočil z neprijetno resnico: naša dežela se še vedno sooča s težavami, ki jih je težko spregledati. Še huje, izkazalo se je, da na vrhu naše vlade stoji predsednik vlade s pretežkim nahrbtnikom, ki hkrati notorično laže.
Dvomov ni več. Ne moremo več zanikati ali prezreti dejstev. Naša vlada se sooča s problemi, ki terjajo resno pozornost in takojšnje ukrepanje. Vendar pa smo priča predsedniku vlade, ki je postal sinonim za obljube, ki niso uresničene, in besede, ki niso podkrepljene z dejanji. Ne moremo si več privoščiti, da bi zatiskali oči pred temi realnostmi.
Pretežak nahrbtnik Roberta Goloba je simbol bremen, s katerimi se moramo spopadati kot družba. Medtem ko bi morali biti na poti naprej, naše korake spremlja nespremenjena teža preteklosti. Naša dežela potrebuje voditelje, ki so zavezani resnicoljubnosti, integriteti in iskrenosti. Vendar pa smo prisiljeni sprejeti dejstvo, da imamo predsednika vlade, ki je izgubil stik z resničnostjo, in namenoma zavaja naše ljudstvo.
Laži so kot strup, ki počasi in neopazno uničujejo temelje našega zaupanja in vero v naše voditelje. Ko se začnejo laži kopičiti, se zgradi zid, ki ločuje ljudi od njihovih voditeljev. Zaupanje, ki bi moralo biti osnova za uspešno vodenje države, je izgubljeno in ga postopoma nadomešča skepsa in razočaranje.
Uredništvo Piše Igor Prodanović