Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) je včeraj organiziral stavko zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Študija ugotavlja, da se sindikalno članstvo v Sloveniji giblje na polu od levega do levosredinskega. To še toliko bolj pride do izraza, ko ob stavki SVIZ-a ugotovimo, da so se plače v javnem sektorju v zadnjih treh letih dvignile bolj kot v gospodarstvu. Glavni tajnik SVIZ-a, nekdanji Kučanov zet in kandidat Levice za poslanca, je predvolilni čas in kader v izobraževanju izkoristil za politično kampanjo.
Slovensko gospodarstvo raste, brezposelnost se znižuje, plače v javnem sektorju pa so se v zadnjih letih zvišale, kar velja tudi za vzgojo in izobraževanje. Plače so se v javnem sektorju dvigovale hitreje od plač v gospodarstvu. Plače v javnem sektorju so se v obdobju med leti 2019 in 2021 v javnem sektorju dvignile za 14,8 odstotka, medtem pa so v istem obdobju v zasebnem sektorju zrasle le za 10,8 odstotka. Včeraj pa niso stavkali le v vrtcih in osnovnih šolah po celi Sloveniji, temveč tudi v visokem šolstvu. So pa tudi izjeme, saj se vsi učitelji in vzgojitelji stavki niso pridružili.
Na včerajšnjo stavko se je z zapisom na Facebooku odzval tudi učitelj Luka Gojkošek:
Sindikat vzgoje in izobraževanja organizira stavko. Organizira jo v času razveljavitve skoraj vseh epidemioloških ukrepov v izobraževalnih ustanovah, organizira jo v času intenzivnega vladnega prizadevanja za sprejem zakona za višje neto plače vseh zaposlenih in organizira jo v času tik pred državnozborskimi volitvami. Čemu in zakaj ravno zdaj?
Poglejmo najprej v preteklost. Množične sindikalne stavke v javnem sektorju kot politično sredstvo za rušenje nelevih vlad so v Sloveniji stalnica. Videli smo jih leta 2008, videli smo jih leta 2013, vidimo jih 2022. Vedno točne kot urca, ko je podpihovanje protivladnega sentimenta najbolj potrebno. Letošnja stavka v tem kontekstu ni popolnoma nič drugačna.
Naj na letošnjem primeru pojasnim, kako absurdni so razlogi za stavko Sindikata vzgoje in izobraževanja. Začelo se je vse skupaj s tem, ko je vlada po dve leti trajajoči epidemiji s spremembo zakona zvišala plače zdravnikom. Vodje ostalih sindikatov, med njimi tudi Štrukelj, se s tem zvišanjem niso strinjali, zato so na Ustavno sodišče vložili pobudo za presojo ustavnosti zakona, ki je zdravnikom omogočil zvišanje plač. Domnevno neustavno zvišanje plač pa se je sindikatom kljub vloženi pritožbi zdelo tako fajn, da so ga istočasno zahtevali tudi zase in vladi ob neupoštevanju zagrozili s stavko. Ustavno sodišče je nato izvajanje zakona, ki bi zdravnikom dvignil plače, začasno zadržalo, in vsak razumen človek bi potem pričakoval, da bodo zahtevo po višjih plačah začasno zadržali tudi pobudniki ustavne presoje. Ampak ne! Zahteva po višjih plačah ostaja, kajti volitve so pred vrati in stavka je nujna.
Potem ko smo dve leti poslušali pritoževanje številnih šolnikov, kako je delo v epidemioloških razmerah nerazumno in nemogoče, bi človek pričakoval, da bo sproščanje ukrepov v šolstvu vzbudilo hvaležnost in zadovoljstvo. Namesto tega je sproščanje prineslo stavko. Dve leti konstantnega jamranja se SVIZ nikoli ni spomnil, da bi svoje nestrinjanje z ukrepi izrazil s stavko, češ, da je vsaka ura za delo z otroki že tako preveč dragocena. Tretji dan po umiku vseh ukrepov pa očitno dobrobit otrok ni več pomembna. Lahko bi potemtakem utemeljeno sklepali, da gre pri tej stavki samo za denar. Gre res za denar?
Odgovor je: ne, ne gre za denar. Vsaj sindikatom ne. Ko je vlada predstavila spremembe Zakona o dohodnini, ki bi vsem zaposlenim v Republiki Sloveniji prinesel višje neto plače, so se sindikati javno opredelili PROTI temu zakonu. Zakaj? Če citiram predsednico sindikatov Jerkičevo: “Ne znam enostavno razložiti človeku, zakaj smo proti, če bo pa njegova plača večja.” Kasneje so strnili glave in en argument vendarle formirali. Menda je sindikate pri sprejemu tega zakona skrbela vzdržnost javnih financ. Od kdaj so javne finance skrb sindikatov, ne vem. Še manj pa vem, kam je šla ta skrb zdaj, ko naenkrat zahtevajo takojšnje zvišanje plač v vzgoji in izobraževanju za šest plačnih razredov in to v času vojne, ki je destabilizirala celotno svetovno ekonomijo. Ne, ne gre za denar.
Morda bi lahko bil cilj te stavke večji ugled učiteljev in vzgojiteljev. Glede na to, kako visok odstotek učiteljev je stavko podprl, zaposleni v vzgoji in izobraževanju sami sebe očitno zelo visoko cenimo. Pa je to recept za višji ugled v družbi? Celo epidemijo je iz šolskih vrst prihajalo eno samo jamranje in pritoževanje, zdaj ko je ukrepov končno konec, pa takoj sledi stavka z zahtevami po višjih dodatkih za odgovorno delo v času epidemije. Nekaj tukaj ne štima, kajne? Očitno so to ugotovili tudi prebivalci Slovenije, kajti po nedavni raziskavi Mediane stavko SVIZ-a podpira le 37,5 % Slovencev. Da pa s(m)o zaposleni v vzgoji in izobraževanju stavko podprli v tako veliki meri, kot smo jo, je strel v koleno. Kolikor ugleda učitelji v slovenski družbi nismo izgubili že s konstantnim pritoževanjem v času epidemije, pa ga bomo sedaj s stavko. Zakaj mislite, da si zaslužimo višje plače, če pa dve tretjini prebivalcev ne mislita tako? V imenu koga? Če pa stavka slučajno uspe in bodo plače dejansko zvišane, bomo pa učitelji v tej državi še bolj nepriljubljeni. Ponovimo: ko je bilo na mizi zvišanje plač za vse, so naši sindikati temu nasprotovali. Zakaj potem mislite, da bi morali zaposleni v zasebnem sektorju podpirati zvišanje plač za nas? Ugled učiteljev je šel po gobe.
Pod črto torej lahko ugotovimo, da ta stavka v ničemer ne sledi dejanskim interesom zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. V NIČEMER. Služi zgolj in izključno političnim interesom protivladnega tabora, pa še ti interesi so se zdaj prvič v zgodovini Slovenije očitno javnomnenjsko sfižili. Predstavniki ostalih sindikatov so to že ugotovili in umaknili napovedi predvolilnih stavk. Javno mnenje očitno dozoreva; naroda se ne da več tako preprosto vleči za nos. Razen učiteljev in vzgojiteljev. 37.000 jih še zdaj ne razume, da s to akcijo kopljemo globok grob ugledu zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Učitelji bi se morali celo življenje poleg poučevanja tudi učiti. Bojim se, da smo na izpitu iz javnega ugleda totalno pogrnili.”
U. C.
