Igor Horvat je rojen v Ljubljani, kjer živi vse svoje življenje. Po izobrazbi je diplomirani ekonomist, več kot 20 let dela na različnih področjih v gospodarstvu, torej v realnem sektorju, je tudi družbeno aktiven v svojem okolju.
Z njim smo se pogovarjali o tem, kako usklajuje delo in družino, kakšna so njegova pričakovanja pri delovanju države, pa tudi kako preživlja prosti čas.
Kakšni so bili vaši začetki?
Po srednji komercialni šoli sem se vpisal na študij politologije na FDV, vendar sem zelo hitro ugotovil, da je ta študij preveč suhoparen zame, zato sem ga manj kot v enem letu obesil na klin. Enostavno mi je primanjkovalo akcije. Kasneje sem ob delu najprej končal višjo strokovno šolo, potem pa še Fakulteto za komercialne in poslovne vede. Obe šolnini sem si plačal sam, hodil na predavanja in izpite, poleg redne službe. Marsikdaj je bilo težko usklajevati delo, študij in družino. Sam pravim, da tam kjer je volja, je tudi pot. Poklicno vseskozi delam v zasebnem sektorju, torej tam, kjer se denar ustvarja. Večinoma sem delal v prodajnih oddelkih kot prodajni predstavnik oziroma področni vodja, deloval sem tudi v svojem podjetju za prodajo okovja in ključavnic, poleg tega sva s prijateljem nekaj časa imela trgovino v starem mestnem jedru Ljubljane.
Pa mislite, da ima vlada dovolj posluha za podjetnike, obrtnike in malo gospodarstvo nasploh?
Prepričan sem, da imamo tu zelo veliko rezerve. Pri nas so tako lastniki podjetij, samostojni podjetniki in tudi zaposleni izredno davčno obremenjeni. Ne razumem nekaterih, ki zagovarjajo takšne koncepte. Zgleda, da se ne zavedajo, da nižji davki pomenijo to, da ljudem ostane več in s tem več potrošijo. In če ljudje več zapravijo, se posledično preko DDV v državno blagajno zopet nateče več denarja. Tudi podjetja potem več proizvajajo ter prodajo na trgu. Ker podjetja več prodajo, morajo zaposliti dodaten kader, ki ima spet prihodek. To bi moralo biti gonilo gospodarske rasti in večje zaposlenosti prebivalstva. S tem država dobi zopet več denarja za pokojninsko in zdravstveno blagajno, šolstvo, kulturo itd.
Za Slovenijo so ključ manjša, lahko rečemo družinska podjetja, ki bodo zaposlovala več kot tri četrtine delovno aktivnega prebivalstva.
Kaj še pogrešate v okolju, v katerem delujete?
Sam sem zelo pozitivno naravnana oseba. Sprejemam drugačna mnenja in jih spoštujem, tudi znotraj podjetja. Različna mnenja in nato odkrit pogovor prinesejo dobre rešitve, pa naj bo to v poslovnem svetu, v družini, med prijatelji. Pri ljudeh trenutno pogrešam več optimizma, samoiniciativnosti, veliko jih je vpetih v spoznanje, da se ne da nič narediti, da nimajo energije. Se kdo vpraša, koliko dobrih idej se s tem izgubi, koliko priložnosti gre mimo nas? Mladi, izobraženi ljudje, polni energije, nam bežijo v tujino. S tem sicer ni nič narobe, če iščejo dodatne izkušnje. Žal se večina od njih nikdar ne vrne v domače delovno okolje in to nas bi moralo skrbeti.
Kaj bi morali spremeniti, da bi nam bilo bolje?
Sam bom vedno zagovornik tega, da moramo posamezniki tvegati, imeti pogum, voljo in biti pošteni do sebe in drugih. In s trdnim delom je uspeh zagotovljen. V življenju sem imel vzpone in tudi zelo grenke izkušnje, vendar je potrebno vse usmeriti v to, da delamo dobro, da delamo več in da smo predvsem bolj učinkoviti. Poizkusite, zadovoljni boste s seboj, tudi ljudje okoli vas vam bodo naklonjeni.
V mladih letih ste trenirali rokomet. Se še ukvarjate z njim ali ga raje pogledate z malih ekranov?
Šport je spremljal moje celotno otroštvo. Morda sem imel srečo, da sem odraščal v neposredni bližini Športnega centra Slovan na Kodeljevem, zraven je tudi Fakulteta za šport. Res je, nekaj časa sem aktivno treniral rokomet in to je še danes moj najljubši šport. Velikokrat si grem sam ali z ženo in hčerko ogledat tekme Rokometnega kluba Slovan in ženskega Rokometnega kluba Krim v dvorano na Kodeljevem. Po televiziji spremljam še nemško rokometno ligo, kolikor mi dopušča čas.
Prepričan sem, da je šport izredno pomemben tako za fizično kot psihično kondicijo, človek si s tem širi socialno okolje, bolj zdravo razmišlja. Zato k športu spodbujam svojo hčerko, ki je aktivna atletinja in je v mlajših kategorijah tekmovanj že dosegla zelo dobre rezultate na državni ravni. Kot oče sem seveda na to izredno ponosen.
Sicer pa obožujete dopuste. Ravno zdaj ste z družino na šolskih počitnicah, zato vam želimo, da jih preživite čim bolj kvalitetno. Najlepša hvala za pogovor in vse dobro.
