Kaj se dogaja, da Slovenci vse manj zaupamo sodstvu? Po analizah le 28% Slovencev zaupa sodstvu, kar 72 % pa ne. Gotovo zaradi mnogih odločitev v zadnjih letih ali desetletjih. Ugled si namreč mora pridobiti vsak sam, s svojim kvalitetnim delom.
Slovenija je sicer med državami, ki imajo največ sodnikov na število prebivalcev (41,7 na 100.000), a obenem največ sodnih zaostankov. Logično bi bilo, da so sodniške odločitve, glede na število sodnikov, pravočasne in kvalitetne, a žal ni tako. Še več. Slovenija, ki je članica Sveta Evrope od maja 1993 in od tedaj tudi pod nadzorom ESČP, je izgubila kar v 94% vseh primerov. V Svetu Evrope je 47 držav.
Poročilo, ki je bilo pripravljeno maja 2015 in je zajemalo obdobje preverjanja od 1959 do 2014, je pokazalo, da je Slovenija na prvem mestu po kršenju človekovih pravic. Leta 2011 smo bili na 7. mestu, leta 2012 na 1., 2013 na 2. mestu, 2014 ponovno na 1. mestu. Skupno je bilo sicer, do leta 2019, v zgodovini sodišča, ki je bilo vzpostavljeno leta 1959, proti Sloveniji izrečenih 334 razsodb, v katerih so bile ugotovljene kršitve človekovih pravic. Največkrat je šlo za kršitve zaradi predolgih sodnih postopkov in pravice do ustrezne odškodnine. Številka je relativno visoka, a nekje na ravni sosednjih držav. Proti Hrvaški je bilo recimo izrečenih 316 negativnih sodb, Madžarski 483, Avstriji 275, Italiji pa celo 1830.
Podatki ne presenečajo, saj že leta spremljamo odločitve slovenskih sodnikov, ki so nerazumljive normalno razmišljujočemu človeku. Ne bi obnavljala vsega povezanega s Patrio, ko je bil predsednik SDS, Janez Janša, obtožen, da je neznano kdaj in neznano kje sprejel obljubo o podkupnini. Da lahko na tako trhlem temelju sploh steče sodni postopek je neverjetno in to se je v nadaljevanju tudi izkazalo. Grozljivo pa je, da so bili vsi pomembni akterji sramotne sodbe nagrajeni tako, da so zasedli najvišje položaje v sodnem in tožilskem sistemu. Ker je sojenje in vse povezano z njim pomembno sovpadlo z volitvami, lahko rečemo tudi to, da je sodstvo nezakonito vplivalo na volitve, ki so vrhunec demokracije in ne smejo biti v nobeni fazi ogrožene ali izvedene tako, da se jim lahko oporeka legitimnost. Tu si je sodstvo dovolilo neupravičen poseg v volilno tekmo in prekoračilo pooblastila, ki jim jih daje Ustava RS. In pomembno vlogo pri tem je igral vrhovni sodnik Branko Masleša.
Naslednji proces, ki je zaznamoval zadnje desetletje je krivična obsodba Milka Noviča za umor direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika. Poleg tega, da je bil Milko Novič več let v zaporu in je razvpiti proces spremljala cela država, se je zapletlo na koncu s sodnikom Radonjićem, ki je izrekel oprostilno sodbo in jasno povedal, da Novič ni morilec Janka Jamnika.
Je pa sodnik Radonjić spregovoril o pritiskih, ki jih je bil deležen v času postopka in namesto da bi se zadeve preverile in sankcionirale, se je danes na zatožni klopi znašel sam, ker je povedal, da: »Slovensko sodstvo deluje kot mafija.«, se je sistem obrnil proti njemu.
Očitno ni klonil pod pritiski in ni sledil predhodnikom in načrtu, kjer je kazalo, da so se že pred umorom odločili kdo bo kriv. Vse skupaj meče slabo luč na preiskavo in nerazumno obsodbo nedolžnega človeka za umor. V senatu, ki je odločal o suspenzu sodnika Radonjića je sedel Branko Masleša.
Pred kratkim pa smo osuplo spremljali novico, da je senat, ki ga je vodil sodnik Branko Masleša, odločil, da se iz zapora spusti narko kralja Dragana Tošića in njegove sodelavce. Tošić bi moral, po sodbi iz leta 2018, odsedeti 15 let zaradi trgovanja s kokainom v več državah. Okrajni sodnik Saša Kmet, ki je bil iz Trbovelj dodeljen na Vrhovno sodišče, je v dveh mesecih pripravil odločitve za sejo senata. Dokumentacije je bilo za 40.000 strani, kar pomeni, da je na dan preštudiral preko 660 strani. Sodba še ni spisana, zato natančno ne vemo, kaj je bil razlog za odločitev oz. naj bi bili nezakonito pridobljeni dokazi. Razen sodnice Barbare Zobec, ki je glasovala proti, so ostali sodniki (Branko Masleša, Kristina Ožbolt, Mitja Kozamernik in še ena sodnica) odločitev potrdili.
Vpleteni v zadevi Balkanski bojevnik so trgovali s kokainom, ki je prihajal iz Južne Amerike. Drogo so tihotapili tudi v Slovenijo in nato Italijo, poleg tega naj bi bili povezani s srbskim narko kraljem Darkom Šarićem. V akciji, v kateri so kriminalce aretirali, je sodelovalo več držav. Italijani so izdali evropski nalog za izročitev, a dokler ni sojenje v Sloveniji končano, ga slovenski organi ne morejo predati Italiji. Medtem so bile v Italiji aretiranim že dosojene dolge zaporne kazni, odvzeto jim je bilo premoženje, pridobljeno s kriminalom. V Sloveniji pa se postopki vlečejo, še več, vračajo na prvo stopnjo, glavnega akterja pa je sodišče izpustilo na prostost.
Že pred leti smo sprejeli zakonodajo, ki je zahtevala od sodstva, da na zadnjih instanci odloči in se onemogoči vračanje zadeve na začetek, a je bilo nato to, pod levimi vladami, ponovno spremenjeno. Sedaj se ne moremo znebiti občutka, da se čaka samo na to, da zadeva zastara in tako ostane nedokončana. No, pravzaprav bo nedokončana za državljane, za obtožene pa se bo končala odlično, saj bodo zagotovo zahtevali in na koncu tudi dobili odškodnine, za vse kar se jim je dogajalo tekom procesa. Mediji objavljajo tudi sumljive povezave med sodniki in strokovnimi sodelavci, kar se bo verjetno še pokazalo v prihodnje.
V vse omenjene dogodke je vpleten sodnik Branko Masleša, ki je bil nekaj časa tudi predsednik Vrhovnega sodišča. V SDS smo vedno nasprotovali imenovanjem Branka Masleše na funkcije v sodstvu, saj je po podatkih sodnik, ki je zadnji izrekel smrtno kazen v nekdanjem, totalitarnem režimu in to psihiatričnemu bolniku.
Po pritožbenem postopku je bila spremenjena v 20 letno zaporno kazen. Bil je zadnji partijski sekretar na višjem sodišču, ob osamosvojitvi je dejal, da bo; »JLA tepihovala Slovenijo«, in se kot preiskovalni sodnik posmehoval na meji, kjer so streljali na prebežnike iz komunistične Jugoslavije na zahod. V bivšem režimu je sodeloval v mnogih postopkih, v katerih so bile posameznikom kršene človekove pravice. Na komisiji v DZ je priča Radovan Marvin pod prisego povedal, da ga je slišala v lokalu Ambient izreči besede o Janezu Janši: »Sfukat ga je treba. Popolnoma ga je treba sfukat.«
Pred leti je na dan prišlo tudi pismo Mateja Bora, ki je opisal primer, ko je družina sodnika Maslešo prosila, da izpustijo njihovega sina, a je Masleša na to odgovoril: »Vaš sin ni nič kriv. Notri ga držimo zaradi drugih«. Tudi to je bilo še v bivši državi. Ob kandidaturi za predsednika Vrhovnega sodišča je navedene očitke podal tudi nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec. Tudi v SDS smo v razpravah o imenovanju Masleše na različne funkcije opozarjali na vse to, a takratnih levih vlad to ni zanimalo in so ga potrdili za vrhovnega sodnika in predsednika Vrhovnega sodišča. Zadnje dni se ponovno odpira vprašanje ali je dejansko diplomiral na Pravni fakulteti v Sarajevu, saj ga v seznamu študentov ni najti.
Če je vrh in tisto najboljše kar v našem sodnem sistemu predstavlja Branko Masleša, potem ni čudno, da državljanke in državljani sodstvu ne zaupajo.
Vsak, ki dela, naredi tudi kakšno napako, a zaradi sodniške napake je lahko nekdo po krivici več let v zaporu. Takih napak pa sistem, ki je kvaliteten in očiščen nesnage iz preteklega, nedemokratičnega režima, ne povzroča in ne dopušča. In tu se začne razprava o vladavini prava.
Alenka Jeraj
Kolumna je avtorsko delo posameznika in ne odraža vedno stališča uredništva portala).
Kolumna je bila prvotno objavljena na Portalu-os.si.
Preberite tudi:
