Tanja Bizjan je rojena v Nemčiji, živi v Ljubljani, po poklicu učiteljica, a se že vrsto let ukvarja s cvetličarstvom. Z njo smo se pogovarjali o običajih na Valentinovo, o delu in življenju ter vrednotah, ki jih živi.
Danes goduje Sveti Valentin. Zaupajte nam, katero cvetje stranke najraje kupijo in podarijo?
Običajno se za Valentinovo poklanja kraljico cveta ljubezni – žametno rdečo vrtnico.
Ni pa seveda nujno, da je vrtnica. Lahko so tulipani, lilije, narcise, za dodatek pa lep rdeč srček. Sama osebno obožujem belo barvo cvetja, ki mi ponazarja božansko lepoto, nežnost in seveda neomejenost v dodajanju barvnih aspektov.
Zanimivo. Vas je vsa leta spremljala prav posebna ljubezen. Ljubezen do cvetličarskega dela, čeprav ste po poklicu učiteljica. Letos praznujete 25. obletnico Cvetličarne Klivija. Kaj je skrivnost vašega uspeha?
Skrivnost uspeha je samo jasna in močna volja ter disciplina. Začetki niso bili lahki, predvsem zaradi preusmeritve v čisto drugo dejavnost, kjer potrebuješ strokovno znanje in ogromno kilometrine. Toliko bolj, ker se prvotno nisem izučila za poklic cvetličarja, tudi zavisti nekaterih ni manjkalo na začetku. Namesto, da bi pozdravili mojo odločitev, so me že vnaprej obsodili na propad. Vendar se k sreči na take nisem ozirala, temveč sem se na področju floristike začela konstantno izobraževati. Z zaposlenimi smo redno obiskovali sejme doma in v tujini, naročena sem bila na vsa glavna strokovna gradiva iz tujine.
Od nekdaj imela že smisel za dizajn in ni me bilo strah, da ne bi uspela in zaživela. Šele takrat, ko uspeš, začutiš veličino svojega uspeha.
Kakšen odnos imate s strankami?
Sem družabna in odprta oseba, zato mi delo z ljudmi nikoli ni delalo težav. Do ljudi sem taka, kakršna bi želela, da so oni tudi do mene – pristna in spoštljiva. Energija, ki jo daješ in izžarevaš, se v isti ali še večji meri tudi vrne. Ko te stranke enkrat sprejmejo in se nato z veseljem vračajo, je to zame največja pohvala. Z mnogimi od njih sem stkala tudi prijetne prijateljske vezi.
Poleg službe v sodelovanju s Centrom za socilano delo, Policijsko upravo Ljubljana – Šiška, Osnovno šolo Spodnja Šiška pomagate otrokom in mladostniom v stistki in težavah. Vam ob tem ostane kaj časa za družino?
Iz organizacije pod okriljem Unicefa so me zaradi logistike in zaupanja vredno kandidatko prijazno povabili k projektu in tako je postala naša poslovalnica Varna točka. Časa je vedno za vse dovolj, samo organizirati se je treba. Med drugim sem tudi porotnica na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani in zadovoljna sem, kako se mi vse panoge med seboj povezujejo. Znanja in izkušenj na raznih področjih ni nikoli odveč. Včasih se še sama sebi čudim, kako utegnem opraviti vse obveznosti, brez prelaganja in izgovorov. Vzgoja se začne doma, v domačem gnezdecu, kjer sta nam mati in oče za zgled. Hvaležna sem svojima staršema, da sta mi privzgojila čut za odgovornost in vztrajnost. Dokler sta bila otroka še manjša, smo si vsako leto izbrali neko dostopno destinacijo za potovanje in odkrivali nove kulture. Veliko smo bili skupaj. Otrok mora vseskozi čutiti, da imaš skrb in zanimanje za njega. V domačem okolju se mora počutiti varno. Zdaj sta že odrasla in sem srečna, da sta tudi sama razvila v dve čudoviti osebnosti.
Nedavno ste prvič postali babica. Iskrene čestitke! Kakšni so občutki?
Najlepša hvala. Nisem še čisto dojela, da je moja Laura postala tudi sama mamica, jaz pa babi čudovitemu vnučku Lanu. Občutki so prijetni, saj vidim, da so se vse vrednote, ki sva jih z možem privzgojila najinima otrokoma, prenesle naprej.
Zahvaljujem se vam za vaš čas in odprtost. Veliko uspeha na vaši nadaljni poklicni in osebni poti.
Hvala tudi vam za vaše prijazno povabilo.
S. L.
