Ni kaj, zadnje leto je bilo drugačno od drugih. Za vse nas. Leto, ki je preizkušalo naše živce, našo vztrajnost, naš temperament, upanje, solidarnost, razumnost in ne nazadnje našo psihično trdnost. Leto, ko so marsikomu zavore popustile in leto, ko so številni posamezniki pokazali svoj pravi obraz. Kar nekaj obrazov destrukcije smo spoznali, ki so se prej (uspešno) skrivali…
Od prvega dne, ko sem prevzel funkcijo zunanjega ministra v Vladi Republike Slovenije, mi je bilo jasno, da bomo trčili ob silovit upor tistih, ki želijo, da v tej državi ostane vse tako, kot je. Skratka, da lahko vladajo, uspevajo, govorijo ‘resnico’ in delajo, kar jim je volja – samo eni. Drugi pa naj to ponižno sprejemamo…
Ampak, saj niso ‘samo eni’ v Sloveniji! Ne, več nas je. Če sem natančen, dva milijona nas je. In za vsakega od nas je prostor v tej naši prelepi deželi.
Že takoj na začetku mandata sem ugotovil, da je bilo v poslovne procese upravljanja z državo zasidrano preveč nelogičnosti in nerazumnosti. Zatečeno stanje, ki ni imelo racionalne razlage. In očitno po godu mojim predhodnikom. Ko smo ta mašila enega za drugim umikali, so se sprostili potenciali ministrstva in zaposlenih v slovenski diplomaciji. Sprostile so se rezerve, ki so prej (prisilno?) spale.
In to se je zgodilo praktično po vseh resorjih. Samo nekaj primerov:
Prvič se je država zadolžila za to, da je denar razdelila med ljudi.
Prvič se je zgodilo, da so bili te pomoči preko osmih protikoronskih paketov deležni vsi segmenti družbe, ki so bili ogroženi zaradi pandemije.
Prvič se je Slovenija na tujih trgih zadolžila po negativni obrestni meri – investitorji so nam torej plačali, da so nam lahko posodili denar.
Prvič po dolgih letih smo zgradili nove zdravstvene kapacitete. V rekordnem času.
Po dolgem času so se zagnali pomembni infrastrukturni projekti, ki so bili prej v predalih.
Ponovno smo začeli vlagati v našo varnost in obrambo.
Ponovno smo se znašli na mednarodnem zemljevidu.
In prvič so poslanci (do pred kratkim) koalicijske stranke pokazali, kaj pomeni ustavno opredeljeno glasovanje po svoji vesti, ki ni vezano na (destruktivna) navodila drugih.
Vse to in še več je možno samo tedaj, ko prenehaš s politiko statusa quo.
Predolgo so bili v Sloveniji samo eni na oblasti. Vsi podsistemi so bili oblikovani tako, da ostanejo na oblasti oziroma da ohranijo oblast, četudi delajo slabo, četudi delajo napake, četudi se kregajo. Četudi se jim ne ljubi… Saj bodo tako ali tako izbranci na KPK, veseljaki na Računskem sodišču, posamezniki na rednih sodiščih ali pa večinski mediji poskrbeli, da ohranijo oblast. Tudi kadar ne zmagajo na volitvah…
No, razen če Marjan nenapovedano in predhodno neusklajeno ne odstopi…
Veliko pomembnih premikov je bilo doseženih v preteklih 365 dneh. In to kljub temu, da je vlada 80% časa in energij posvečala ukvarjanju s koronakrizo.
Predstavljajte si pozitivne spremembe, ki bodo mogoče tedaj, ko bomo celotni čas posvetili uresničevanju koalicijske pogodbe!
Sedaj počasi prihaja cepivo. Končno bomo lahko postopoma uokvirili zdravstveno krizo. In več časa namenili za ukrepe, ki so že dlje časa nujni, potrebni in zaželeni, a se jih še nismo mogli lotiti.
Gremo v pravo smer. Ob letu osorej bomo premagali korono. Uspešno bomo zaključili predsedovanje in sprejeli številne ukrepe za boljše življenje državljank in državljanov.
Pomlad prihaja, naj bo prijetna!
